122 O Bohmovem hegeljanstvu sem razpravljal v eseju »Against Method«, Minnesota Studies for the Philosophy of Science, Minneapolis 1970. 123 In predvsem gradivo v »Explanation, Reduction and Empiricism«, Minnesota Studies, zv. III, 1962. Lakatos, ki je popperijo iz nepomembne želodčne bolezni spremenil v pristno kužno bolezen, da bi pozneje podvomil v povezavo te kužne bolezni s Popperjem in bi jo zatorej obžaloval, je ta sestavek hvalil kot dokaz vsesplošne razširjenosti Popperjeve filozofije; zaradi njegove »nezadostne jasnosti« v predstavitvi Popperjevih idej pa ga je tudi kritiziral; gl. Philosophical Papers, zv. I, Cambridge 1978, str. 213, op. 4. Nezadostno jasnost je zlahka mogoče pojasniti. Pač ne predstavljam Popperjevih idej, temveč ideje Duhema, Bohma in, bolj tako mimogrede, tudi nekatere Popperjeve ideje. 124 V razpravi na Minnesota Center for the Philosophy of Science (1962) je Popper Brownovo gibanje opisal kot primer, ki je v vsakem oziru istoveten Duhemovemu padanju. Toda odstopanja od Keplerjevih zakonov so opazljiva (poznali so jih že v Newtonovem času, kot pravi sam Newton), medtem ko nihanj, ki vodijo do Brownovega gibanja, iz fizikalnih razlogov ni mogoče nikoli neposredno ugotoviti. Tukaj brez alternativne teorije preprosto ne moremo shajati. 125 Kuhnovo knjigo sem bral leta 1960 in 1961 in o številnih v njej načetih problemih razpravljal z avtorjem. 126 Prim. »Reply to Criticism«, Boston Studies, zv. 11, 1965.