Bil je povsem običajen jesenski večer. S prijateljem, sosedom Branetom, sva gledala nogometno tekmo med Slovenijo in Malto. Udobno nameščena na mehkih sedežih sva srkala pivo, ko me je nenadoma zagrabilo v prsih. Niti v sanjah nisem pričakoval, da bi me nekakšen krč lahko že čez nekaj ur položil na voziček urgentnega bloka v ljubljanskem Kliničnem centru. Moja reakcija je bila podcenjevalna, za bolečino se preprosto nisem zmenil, naredil sem še en požirek piva. Ne sprašujte me, zakaj se mi je zdelo pivo učinkovito zdravilo, toda čuden pritisk v prsih, ki je še najbolj spominjal na pekoč občutek zgage, se je po požirku ohlajene pijače umiril. Bolečina je bila daleč od občutka, »kakor da bi se slon usedel na moj prsni koš«, tako so jo namreč opisovale nekatere žrtve srčnega infarkta. Meni se je bolj zdela kot želodčna bolečina in pomislil sem, da se me morda loteva gripa. Z Branetom sva hrupno nazdravila. Naši so zmagali! To je bilo treba dodatno proslaviti, zato nisva izgubljala časa, saj sva se hotela pridružiti enkratni evforiji, ki sva jo že med tekmo zaslišala iz sosednjega bara. V moji glavi v tistem trenutku ni bilo prostora za kaj drugega kot za miselne vzorce o nogometu. Na bolečino sem vztrajno pozabljal. Da ne pozabim omeniti, tistega dne sem tako kot že vrsto let pridno in z užitkom pokadil obvezno škatlico cigaret. Dokaj zadovoljen zaradi živahnega večera sem se v svoje malo najemniško stanovanje vrnil okoli polnoči. Spomnil sem se, da moram naslednji dan malo prej v službo zaradi sestanka, zato sem bil hitro v pižami. Vendar spanca ni in ni bilo, čedalje bolj sem se živčno premetaval po postelji. Pomislil sem, zakaj se počutim tako slabo. Skušal sem se spomniti, ali sem pojedel kaj pokvarjenega. Spil sem le dve pivi in od tega me res ne more tako zvijati. Nenadoma se mi je zavrtelo in v trenutku mi je postalo tako slabo, da sem bruhal, na srečo v kopalnici. No, ja, zdaj bo verjetno vse v redu, sem pomislil in utrujeno legel v posteljo. Moja pričakovanja pa so se kmalu izkazala za povsem zgrešena. V prsih me je začelo še bolj stiskati, postopoma se je pritisk razširil še na levo ramo. Sranje, spet ta rama, sem naglas zaklel. Bolečina v ramenskih sklepih se mi je namreč pogosto pojavljala, kadar sem zaradi dolgih delovnih ur ždel pred računalnikom. Naivno sem sklepal, da mi bo pri odpravljanju tako imenovanega »računalniške ramena« pomagala že preverjena masaža bolečega sklepa z gelom proti bolečinam. Nič ni pomagalo. Zares me je bolelo in vedno bolj sem se potil. Moj zmedeni miselni tok je nenadoma obstal in se ustavil pri misli tole pa slabo kaže!