Poznamo nekatere etiološke dejavnike, ki bi lahko povečali stopnjo tveganja za nastanek raka želodca. K njim sodijo prehrambene navade, kot je npr. uživanje večjih količin hrane, ki vsebuje nitrate. Dejavnik tveganja je tudi hrana slabše kakovosti s prisotnostjo bakterij. Po več desetletjih kroničnega gastritisa lahko pri nekaterih bolnikih pride do želodčne atrofije in intestinalne metaplazije. Če ti bolniki ne morejo več izločati želodčne kisline, se ustvari pogoj za naselitev bakterij v želodcu. Bakterije lahko nitrate preoblikujejo v nitrite in v povezavi s sekundarnimi amini nastanejo nitrozamini, ki so lahko rakotvorni. Dokazano je tudi, da pretirano soljena hrana in cigarete lahko zvišujejo tveganje za nastanek želodčnega raka. V letu 1993 so kot karcinogen prvega reda sprejeli tudi bakterijo Helicobacter pylori, ki zvišuje možnost nastanka želodčnega raka od tri do šestkrat glede na različne študije. Danes vemo, da lahko od enega do treh odstotkov bolnikov, ki so okuženi z omenjeno bakterijo, v življenju razvije rakavo olezen želodca. Posebej moramo biti pozorni na to infekcijo pri bolnikih, ki so družinsko obremenjeni z želodčnim rakom oz. razvijejo kronični atrofični gastritis z intestinalno metaplazijo zelo zgodaj. Nekoliko večje tveganje za nastanek želodčnega raka imajo tudi bolniki 15 do 30 let po delni resekciji želodca zaradi benigne razjede dvanajstnika. Prekancerozo predstavljata tudi dve redki stanji: Menetrierova bolezen, to je hipertrofija želodčnih žlez, ki je prav tako pogosto povezana z infekcijo s Helicobacterjem pylori in pa adenomi želodca.