Tako je bilo skoraj vedno, odkar pomnim. Televizijci so bili od nekdaj strašno ponosni na vse, kar je spominjalo na film, pa naj je šlo za komedijo, dramo ali v zadnjem času nadaljevanke. Še kot mali mulo sem v reviji, ki se ukvarja s temi rečmi, ves vznemirjen bral pompozne napovedi neke veseloigre, ki jo je napisal Žarko Petan, poznal praktično vse igralce in vse misli, ki so prišle na pamet režiserju, ko so ga kaj vprašali. Nato pa uro in še nekaj nekakšnega spakovanja – in basta. Sledilo je depresivno razočaranje in spoznanje, da Slovenci znamo praktično vse na tem svetu, le pri snemanju filmov se ves čas zdi, kot da nekje v ozadju škripljejo odrske deske in da je tiso, kar gledamo, iz nekega drugega sveta in nima skoraj nobene zveze z življenjem, ki ga živimo.