Poleg humorja, ki razkriva resnico, pa obstaja tudi takšen, ki le poglablja stereotipe; v zadnjem času je pri nas zelo priljubljen, predvsem v komercialnem gledališču. Žarko Petan: Tak »poceni« humor je zame skoraj žalitev. V Parizu sem veliko gledal kabareje. Ionesco se je na kabaretni način norčeval na račun takratne meščanske družbe, ampak njegova kritika je bila izjemno ostra in hkrati smešna. Vedno me je motilo, če je neki dober karakterni igralec – taka sta bila na primer Sever in Souček – pri komični vlogi mislil, da mora biti trapast, da se bodo ljudje smejali. Ljudje se bodo resda zabavali, a ob tem ne bodo izvedeli ničesar. Pravi humor, tudi v aforizmih, mora biti takšen, da je povezan s spoznanjem. Primer takega humorja je komedija Mein Kampf judovskega pisatelja Georga Taborija. O Hitlerju je težko napisati komedijo, a Tabori je to storil odlično. Jaz sem to igro režiral v Ljubljani in vsi so bili navdušeni. Igra govori o času, ko je bil Hitler še mlad in je prišel na Dunaj študirat slikarstvo. Med predstavo se mu smejiš, ker je bil takšen »kreten«, a ko prideš ven iz gledališča – in to je bistveno –, se zamisliš, kaj je počel. Srhljivo. To je uspelo Taboriju, zlasti kot Judu. Ko si je avtor prišel ogledat premiero v Ljubljano, je rekel: »Vi ste Slovan. Vi in Judi to lahko razumemo.« V Nemčiji so se izjemni predstavi, v kateri je sam tudi igral, sicer smejali, a je niso razumeli. Nam lahko čisto za konec zaupate svoj najljubši aforizem. Žarko Petan: Premor. Meni je všeč tale: »Moja mama je napisala samo en aforizem, mene.«