Kdo ve, kako dolgo bi Borut še trpel ženine grozne glavobole, če se ne bi nekega dne, na prelepo jesensko soboto, zgodilo nekaj prekucniškega. Pravzaprav se je Monika, ki je bila od ležanja že vsa siva v obraz, v dno duše zasmilila mlajši in precej bolj živahni sestri Marjetki. Ta je brez odvečnega spraševanja migrenično sestro naložila v avto in sta se odpeljali malo v naravo. Natančneje na Pohorje, iskat gobe, hodit po zlatem šumečem listju, dihat svež zrak, mislit na nič. Proti večeru sta prispeli v planinsko kočo. Monikina lička so končno pordela, prvič po dolgem času je bila krhka gospa lačna kot volk. Pri šanku je na dušek izpila šilce slivovke, kljub utrujenosti se je imenitno počutila. Nič je ni motilo: ne mastna kmečka hrana ne muhe in gost cigaretni dim, tudi hrupna druščina domačih holcarjev ne, ki so se za veliko kotno mizo režali, se basali s salamami in sirom ter veselo lokali pivo, vmes pa vase zlivali še lepe količine žganja. Nekdo je privlekel frajtonarico in začel raztegovati meh, v koči je zavrelo. Vsi so plesali, skakali, vpili, se objemali, peli, pili in se režali. Marjetka je vriskala od zadovoljstva, drobna, nežna Monika pa... Ta se je dobesedno izgubljala v rokah močnih, poskočnih fantov s Pohorja. Ej, kako je uživala! Pravzaprav še nikoli tako. Kakšni moški, kakšna moč, ji je šlo skozi možgane in naelektreno telo. Stisnila se je k mogočnim prsim svetlolasega dvometraša Martina, ta jo je pa brez velike obzirnosti, drugače pač ni znal, objemal in otipaval s tistimi lopatastnimi rokami, kot da jo bo zdaj zdaj zlomil. A je ni.