"Nov začetek tedna. Začetek po pravih jesenskih počitnicah. Počitnicah čudovitih jesenskih barv, sonca, šumečega listja, kot britev ostrega zraka in pečenega kostanja. Počitnicah z družino. Ponedeljek je. Zgodaj zjutraj je še. Skozi temo slutim gosto meglo. K nama z Metko pricvrčita najina mala murenčka. Najprej dveletni Fedja, za njim še starejši bratec, štiriinpolletni Vid. Še vedno sem v fazi selitve. Enajst let sem vztrajal v Goričanah in upal, da bomo obnovo baročnega dvorca le pripeljali h koncu, pa je zmagal nasprotni interes države in matičnega etnografskega muzeja. Nad vhodna vrata v svojo novo pisarno sem razpel tibetanske molilne zastavice in vsaj za silo pregnal negativne energije. Kolegice in kolegi pravijo, da bi jih moral razpeti po vsem etnografskem muzeju. Čudno, pa tako svetovljanski se zdimo sami sebi. Ob 11. uri sem vabljen na kolegij kustosov o pripravi stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja. Lepa gesta (!) potem, ko me pet let niso vabili na kolegije, čeprav sem bil deset let vodja posebne dislocirane enote Muzeja neevropskih kultur (ki so ga leta 1996 preimenovali v Muzej grad Goričane). Kljub ambicioznim načrtom in enkratni priložnosti izzveni sodelovanje individualistično."