V teh trenutkih dobim zamisel. Za uslužbence gradbenega podjetja si bom izmislil intenzivni tečaj za umetnost pomnjenja. Imenoval se bom INŠTITUT ZA MNEMOZINO, to zveni moderno in novo in tako, da bo sleherni uslužbenski skuštranec hotel vedeti, kaj to je. Ponudil bom štiri ali pet večerov začetnega tečaja umetnosti pomnjenja. Ja! Tako je! Dolgo časa in pametno bom prepričeval uslužbence, dokler ne bodo naposled doumeli, kako čudovito je bilo takrat, ko so kupčki listja pred njihovimi čevlji postajali večji in večji. Tedaj bodo tudi najbolj zakrknjeni statiki doumeli, da je blagodejnost hoditi po šumečem listju in pri tem dobiti nenadomestljiv in popolnoma nepresegljiv občutek, da je sleherni človek vedno ena in ista oseba z eno samo počasi naraščajočo in obogatevajočo spominsko zgodbo. To spoznanje bo gradbenim risarjem in statikom neskončno dobro delo, zato bodo poslali moža z visokotlačnim čistilnikom domov in investirali del svojih dobičkov v INŠTITUT ZA MNEMOZINO. Jaz pa bom s temi tečaji služil denar! Ljubi bog! Denar! Na lepem vidim, kako spodaj na pločniku obstane moški, si sezuje čevelj, si pocuka na pravo mesto med hojo na stran spolzelo nogavico, si čevelj spet obuje in gre naprej. Ta moški mi zavira sanjarjenje, ne vem, zakaj. Najbrž zaradi nizkotnega prizora gotovosti, da morajo ljudje skrbeti za red še v svojih čevljih. Čutim, kako me moje sanjarjenje spet zapušča oziroma kako se preobrazi najprej v ogroženost in potem v osramotitev. Ne bom zaslužil denarja, vsekakor ne s tečaji o umetnosti pomnjenja. Zadnje poskusne evforične stavke sem govoril v še zmeraj zatemnjeno vadnico svoje prihodnosti, tam morajo sami videti, ali lahko kaj naredijo iz mojega življenja. Ha! Umetnost pomnjenja za uslužbence! Ti ne vedo, kaj naj bi s tem! Nasprotno, ti trikrat vprašajo, kako pa zapisujemo Mnemozina, saj poprej niso te besede še nikoli slišali. Ti se ti smejejo! Umetnost pomnjenja! Kaj nam bo to! Moje sanjarjenje beži in se mi med begom roga. Tak način ima, to že dolgo vem. Umetnost pomnjenja! To si je lahko izmislil samo zapečkar iz hiše nasproti! Take fantazije tudi danes preprečijo, da bi iz mene naposled nastal življenjsko sposoben človek. Vzdihujem, ker sem tako nepomemben, zmotljiv človek. Tole je zadnja lekcija bežečega sanjarjenja. Zakaj tvoji možgani vedno znova valijo taka gnila jajca, ki jih živa duša noče kupiti? Zakaj se vedno znova ukvarjaš z mislimi, ki naredijo vtis samo nate samega in ki jih ne moreš nikomur sporočiti (razen Lisi), ker nihče ne razume (razen Lise), kako je lahko odrasel mož prepričan o tem, da bi s takšno traparijo mogel služiti denar? Zakaj se pustiš tako zavesti moškemu z visokotlačnim čistilnikom in nekaj listom? Kdaj boš imel slednjič zamisel, ki jo razumejo tudi drugi ljudje? In za katero položijo na mizo denar, in to brž!