Na paši. Hočem reči, mrnjav. Dobesedno. In v prenesenem pomenu. Ker še kraljuje poletje in je nebo modro, da bolj tako ne bi moglo biti. Dopušča, da se naslajamo nad njegovo moPiše: drino, ko nam že pripušča senco obla/ Natja Jenko Sunčič č/kov. Poletni veter kreira monrojevsko dvigovanje krilc, ob kakšni narejeni in zna biti nenarejeni nerodnosti požene dobrohotne nasmehe, ko z očmi lovimo lepo zagorele in lepo izpeljane ženske noge. Te drobijo tu in tam tudi v paru z moškimi v bermudah, nad nožno razkošnostjo smo malo više zapičeni v umetnosti objemov rok, dotikov in še malo višje v poljube, v nežnosti, ki jih je veter zmotil s prameni dolgih las. Paše ne zmotijo niti manj poletne kreativne podobe. Ali prizori. Ker nismo vsi mladi, ker nismo vsi vitki, ker nismo vsi zagoreli, ker nismo vsi dolgolasi, ker se vse noge ne ponašajo z elegantno dolgostjo in niso vse /lepo?/ depilirane, ker v nasmehu niso vsi zobje na številu, pa ker so enim v dušo zapisani modrooki, drugim zelenooki, tretjim črnolasi ali rdečelasi in ker, kot smo menili, so nekaterim po volji malo bolj okosmateni gospodje in drugim bolj okroglo ritkaste in bolj močno oprsate gospe. Pa kratkolaske, ki bolj pristrižene brez napora kljubujejo muhavosti vetrov. Tam v parku nas je bilo kar nekaj in tako različnih po mnogočem. In smo uživali v poletni paši, poenoteni, da je kaj. Nasmejani, neobremenjeni, odprti. Nič ekstravagantnega ni pri petintridesetih v zraku viselo, samo en klic in že smo bili skupaj, nekoč otroci cvetja. Brez matranja z bunkanjem cot v potovalke, balzamov za porjavelost in kar vse še sodi k temu veselju. Za moj jaz – muki. S sabo prinesi pladenj dobre volje in ga v trgovini garniraj po navdihu, vse to bomo zložili skupaj in se lepo imeli, je bilo ex naročilo. Namesto dnevne politike so iz avtozvočnikov peli Bee Gees, Beatli, Charles Aznavour, Marjana Deržaj, Janko Ropret, Frano Lasić, Majda Sepe in še kdo. Eden od takrat mladcev je vmes posegel solo z ljudskima Spomin na zimski večer in Vasovalec. Med njimi pa naše drobne zgodbice z osveženimi kiticami spominov. Mrnjav. Bilo je šumenja vetra v ušesih, naslanjanja na velika debla dreves, iz njih nabiranja harmonije, skozi drevesne veje so se plazili pozni žarki, prebujale so se dolge sence, ki so lizale gole noge v sandalih s tankimi paski. Nekoč dekleta so iz bližnjega travnika nosile šopke poljskega cvetja. Za še to skupno noč in potem za domači okras na kuhinjski ali vrtni mizi, so dejale. In še, da drugače tako nimajo časa za kaj podobnega. In za takšne užitke. Pravzaprav za pašo ali mrnjav, čemur pravim jaz v najbolj fini izdaji. Ko mi je, kot v cvetnem srečanju, absolutno vseeno za tisti golobji drekec, ki že nekaj časa krasi zadnji blatnik mojega črnega holandca. Ki je moj zvesti poletni spremljevalec po cestah in poteh in me nosi v vse mogoče smeri, ko ga poganjam po šodru, luknjah in asfaltu. Včasih tudi puhava, pihava in škripljeva, ko premagujeva kakšen greben ali samo »ček« poleg bolj trdovratnega grebena. Ampak, nama je zares fino. Poleti, ki je najin najlepši letni čas in bi zaradi naju lahko trajal vse leto. Še zato, ker sva si takole skupaj čisto zadosti. Saj se greva kraje najinega časa in si še kaj naloživa v košek na balanci. Nič posebnega, nikoli nič kaj ogromnega, razen vode, kakšno energijsko Lumpi ploščico, brisačo in revijo. Včasih še fotoaparat. Holandez ne rabi tekočine, ker ga poganjajo moje noge, jaz pa imam njega, da greva grabit koščke svobode. Mrnjav za jutranji zgodnji sprehod skozi prebujajočo se naravo, za čutenje soživljenja z živalskim in rastlinskim svetom, za sveže pečene in dišeče »francoze« ob vrnitvi v še skoraj speče mesto, za vonj pravkar skuhane kave, ki jo pomešaš z domačim mlekom. Mrnjav za sončni zahod, ko gre pozen dan v noč in se na nebu prižigajo prve lučke in si samo pedenj do nočne zvezdne paše. Za bitje ure v cerkvenem zvoniku, ki te spomni, da si tu in zdaj, da imaš ta čas v svojih rokah in ga lahko zgneteš v nekaj zelo lepega. Mrnjav za marsikaj, kar je drobno in na dosegu brez naprezanj. Ko magari ne počneš ničesar. Eto, to je moj - za vas - medeni drobec poletnega mrnjava. Ene dobre paše, ki je kar prišla. Kaj vem, zna biti, da bo ravno lilo in treskalo, ko se bo tole lahko bralo. Ampak, še bodo vstajali sončni vzhodi, še se bo opoldansko sonce ogledovalo v reki, še bodo topli zahodi tonili za obzorje to poletje. Slab koledarski mesec ga še bo, čakajoč in upajoč na babje leto, ko bomo v majicah in skoraj lahkotno bosi s potepov še lovili vonjave sveže pečenih kruhkov in kruhov. Morebiti pa bodo, ko bomo samotni, s klopce v parku med šumeče listje uhajali zgolj spomini na Simply Red in njihovo If you don’t know me by now in se bo v nas za las spet prebudila Skitnica Jasne Zlokić… Pa ja, le navdih je treba imeti, ga ujeti, da slišiš ptička peti, ko je mrnjav na preži.