Kot ugotavlja filozof Yves Michaud v svojem eseju L'art à l'état gazeux (Umetnost v plinastem stanju, Stock, Pariz, 2003), živimo v obdobju zmagoslavja estetike. Z vseh strani nas prepričujejo, da je svet lep in zato mora biti lepa tudi vsakdanjost. Nekateri njeno lepoto prepoznavajo v popolnih, skladno oblikovanih in skrbno naličenih telesih, drugi prisegajo na tetoviranje in piercing; eni obožujejo sofisticirane logotipe znamenitih modnih gurujev, drugim največ pomeni zavijanje v tkanine z orientalskih bazarjev; v kuhinji kraljuje »fusion«, dekoracija na krožniku je postala odločilnejša od sestavin obroka. Trendovski imperativi narekujejo mišljenje in zaznavanje. Pomemben je videz, ne vsebina, skratka, vse je v dizajnu in dizajn je vse. Videz narekuje potrošnjo, tako pri otrocih, ki se pustijo zapeljevati kričečim barvam šumečih vrečk s sladkarijami na policah hipermarketov, kakor pri konzumentih iz premožnejših slojev, ki se morajo odločati med Armanijem in Versacejem. Če kaj ni ne dobro, ne koristno, naj bo vsaj na videz lepo kakor za koga in kakor kdaj (za nekatere so lepe celo plastične vreče, v katere spravljajo mrliče, žrtve umorov in nesreč). Onstran videza seveda stvari lahko dojemamo tudi skozi njihove ostale značilnosti in lastnosti, v kolikor ne pristanemo na vsiljevanje plašnic, ki nam jih od vsepovsod nadevajo. A z »drugačnostjo« tvegamo izobčenje, stigmo nazadnjaštva, češ, da nas je čas povozil in da naj svoja stališča zadržimo zase. V svetu uniformiranega mišljenja je vsaka toleranca moteča.