je seveda več ali manj spoznaven. Odkril sem marsikaj. Ne povsem brez slabega občutka in slabe vesti tudi spoznanje, da mi vse bolj ustreza, da si navezo gostoljubja in želje po zasebnosti utrjujem z denarjem. Verjetno bom kdaj kje še moral pogoltniti pusto enolončnico skupnih ležišč, čeprav me je vnaprej groza kurpulentnih otrok z nahrbtniki, polnimi šumečih vrečk, in nemara me kje kdaj domačini še povabijo pod svojo streho, čeprav se mi ježijo dlake, če pomislim na rahlo burleskno vlogo hišnega ljubljenčka, ko se gostova potreba po izkazovanju hvaležnosti prej ali slej nujno spremeni v smešenje samega sebe – toda raje od obojega imam čiste račune in kolikor toliko enakopravna razmerja. Izbral sem si torej bambusno hišico na visokih stebričih, kot že in kot še kdaj, zadnjo v vrsti desetih podobnih, z nerodnimi stopnicami oziroma kratko lestvijo na prostorno verando, ki ima prenizek napušč, da bi lahko stoje videl in gledal celoten rečni rokav z gosto zelenim nabrežjem sosednjega otoka, kjer ob šestih in enajstih dopoldne ter ob treh popoldne udarja molitveni boben budističnega svetišča, in plahtasto visečo mrežo. Postelja je velika in trda in se je ponudila kot potraten blagoslov udobja, ko sem čeznjo razgrnil mrežo proti komarjem. Cena je minimalna in moja vloga transparentna: na Don Det sem prišel na počitnice, saj je za to namenjen, navezovanje stikov z Laožani bom omejil z ducatom laoških besed, ker z domačini, ki znajo angleško, nočem imeti opravka več, kolikor bo nujno potrebno, in za dolar na dan mi ne bo nikomur potrebno za nič odgovarjati in nikomur izražati dolžne hvaležnosti.