Deželico je obdajalo visoko pogorje. Prekrivali so jo zeleni, dišeči gozdovi in cvetne dobrave, po njej so se pretakale šumeče reke, veselo so klokotali bistri studenci. (...) Dobre vile bi bile vrlemu (knezu) Demetriju kaj rade naklonile večno življenje. A to ni bilo v njihovi moči. Demetrij je umrl in v vladi mu je sledil mladi Pafnucij. Ko je njegov gospod oče še živel, se je Pafnucij sam pri sebi že grizel zavoljo tega, ker sta bila po njegovi sodbi narod in država kar se da nesrečno zanemarjena in zanikrna. Sklenil je, da bo vladal, in je pri priči imenoval za prvega ministra svoje države svojega slugo Andraža, ki mu je bil nekoč posodil šest cekinov, ko je v krčmi za gorami pozabil denarnico; tako ga je rešil iz hude zadrege. »Vladal bom, dragi moj!« mu je vzkliknil Pafnucij. Andraž je bral v gospodarjevih pogledih, kaj se dogaja v njem, vrgel se mu je pred noge in svečano dejal: »Veličanstvo! Veliki trenutek je napočil! Vi boste dvignili državo iz nočnega kaosa v blestečo svetlobo! Veličanstvo! Najzvestejši podložnik vas roti, tisoč glasov ubogega nesrečnega ljudstva mu je v prsih in v grlu! Veličanstvo! Uvedite razsvetljenstvo!« - Pafnucij je začutil, kako ga je vsega pretresla ta vzvišena ministrova misel. Vzdignil ga je s tal, vihravo pritisnil k prsim in ihte dejal: minister - Andraž - dolgujem ti šest cekinov - še vse več - svojo srečo - svojo državo! O zvesti, modri služabnik!«