Jerica Smolčnik Hoja nazaj skozi slike razplete v umu dnevom podarjene čipke iz svile na rožnatih krilcih. Preplete samoto z vzorci sonca ujetega med cvetjem tvojega vrta. Razdeli ljubezen v srca prižge luči v temi naših soban. Hoja nazaj bosih nog čez pisane trate za čas naprej reke polni. * Nama čas zaostaja minevava v pozabi vsak zase. H koreninam polzim da zaznam sled najinega začetka. V zemlji se poraja smisel zaživetega. Tokrat je dan zgodba za naju. Ob kavi jo poslušava, dvignjena iz pozabnosti. Noč je božajoča dlan. Jutro ve, da si napolnil vodnjak, da ne venem v sebi. * Vse strune v sebi napnem, kadar želim, da sem. Da sem tu delček dneva, del časa, da v njem živim. Ko nebo modri, pred menoj neskončna jasa, sem ptica razprtih kril. Sem veter brez poti, pesem šumečih rek, melodija svojih violin, metulj rožnatih dolin. Vse strune v sebi napnem, zdaj vem, da sem. Boris Vratanar OBLAK Končno raztovorim breme, ki sem nosil ga na sebi. Ne oziram se na vreme, čim prej priti moram k tebi. Dežuje in na nebu je oblak, soroden moji duši. Grom poljubil je vodnjak, veter harmonijo ruši. Naj dežuje, naj grmi, naj piha veter še močneje, meni k tebi se mudi, se trudim stopati hitreje. Na tvojem oknu vidim luč, od radosti se razširijo mi vene. Sežem v žep in poiščem ključ, zaman poskušam, vrat mi ne odklene. Nazaj po isti poti peš, počasen zdaj je moj korak, sovražim veter, psujem dež, vseskozi nad mano tisti je oblak. Severovzhodna Slovenija