Ob pol dveh že naročim postrv pri Mandroniču v Prelesju in za grmovjem stopim do reke. Sonce prijetno greje. Slečem se in počasi do ramen zabredem v reko. Voda je mrzla, a nič ne de, v meni je toliko toplote. Počutim se očiščenega in ponovno krščenega. Ker nisem hitel, sem spet ujel svojo dušo. Duša in jaz potem ob žljokanju piva pospraviva odlično postrv in pustiva pol premastnega ocvrtega »ta zmrznjenega« krompirja, ki ga bogokletno imenujejo »pomfri«. Potem ob vodi na ležalki razprostrena vpijava zvoke šumeče reke in žarke kozmične energije sončne luči, dokler slednja ne pojenja. Spet začutim njeno toploto, ko po lepi in dokaj zložno vzpenjajoči se cesti v potu svojega obraza poganjam proti dominantni zgradbi nad dolino bedeče in v soncu sijoče cerkve v Starem trgu nad Kolpo. S slovesom od Kolpe se poslovi tudi sonce, ne pa tudi strmina, ki me na presenetljivo prometni cesti proti Črnomlju večkrat prisili h kratkemu predahu, dokler se muke po kakšne pol ure le ne končajo. Spust je pravi žur - nobenih nevarnih zaprtih ovinkov, zato nič zaviranja, le pravočasno in pravilno nagibanje z iztegnjenim kolenom in že po nekaj minutah drvenja se na desni v zadnjih pozdravih omeglenega sonca prikaže prijazno razgibana in obljudena podoba Bele Krajine.