Prav tako kot se je v uvodu omenjeni Arne Saknussemm v romanu Julesa Verna Potovanje v središče zemlje spustil do dna žrela ugaslega ognjenika Sneffelsovega Yokula, se z roba stene podamo navzdol po 317 stopnicah, na začetek 65 metrov globokega udornega brezna. Z vsakim korakom niže, z vsako prehojeno stopnico bolj zamirajo glasovi turističnega naselja in žvrgolenje ptic, ki se spreletavajo med vejami ter sencami dreves nad globoko luknjo. Toplota vročega dne se umika podzemnemu hladu in ko škrtne ključ v zarjaveli ključavnici kovinskih vrat, ki preprečujejo dostop nepovabljenim obiskovalcem, se z jamskim vodnikom znajdemo v drugem svetu. Šumenje podzemne reke Pivke pa preglasi zvoke pršečih kapelj, padajočih s stropa visečih stalaktitov. Z očmi preiskujem strop in lepo viden odlom, ob katerem je nastal ogromen podor oboka, ki je odprl veliko okno do površja. Ob levi steni ležijo ogromni skalni bloki, ki so se zrušili s stropa, na desni pa jih je že preglodala ali odnesla v brzice deroča Pivka. Dvorano zaključuje mogočen šest metrov visok dvojni sigasti slap, v katerem se prelivajo barve od rdečkaste in oranžne do sivkasto črne. Stropni stalagmiti so temno sivi, saj na ta del jame še vedno vplivajo velike spremembe zunanjega zraka. Na drugi strani odteka reka Pivka nekam v globino, kamor pa turistična pot ne seže. Voda izgine v temi in med balvani v skritem skalnatem koritu. Kakšnih 400 metrov so ga doslej jamarji v poplavljenih rovih že preiskali in preplavali. Njena zamotana pot naprej, kakšna dva kilometra ravne črte do naslednje, Planinske jame, pa ostaja neraziskana skrivnost. Z barvanjem vode so ugotovili, da potrebuje reka za to kratko razdaljo celih petnajst ur! Skrita struga, po kateri se Pivka pretaka že tisočletja, mora biti strašno zavozlana, ozka in nevarna! Zaradi strmega in težkega dostopa je bila jama sicer vse do leta 1855 skoraj neraziskana, do odtočnega sifona šumeče reke Pivke pa je prvi prodrl speleolog A. Schmidl leta 1852, eden izmed zgodnjih raziskovalcev Krasa.