Nekateri od rovov so se končali z velikimi sifoni, ki so obetali nadaljevanje naslednji odpravi, ki bo prišla do sem s potapljaško opremo, spet drugi so bili zasuti z orjaškimi kamnitimi bloki, ki so se odtrgali s stropa ob velikih tektonskih premikih, v veliki večini pa kljub dolgim uram hoje in plezanja nismo prišli do konca. To je seveda še dodatno razburkalo našo, že tako razgreto, domišljijo. O belem močeradu pa niti sledu... Kadarkoli smo prečili podzemeljske reke ali se spuščali po šumečih slapovih sem napenjal oči in buljil v zeleno-rjavo vodo, da bi zagledal kakšno znamenje življenja. Večkrat smo sicer naleteli na orjaške pupke, ki so živeli v majhnih jezercih tudi več kilometrov oddaljeni od vhoda in lahko smo le ugibali, da je to mogoče ena od razvojnih stopenj našega orjaka. A močerada ni in ni bilo... Nekega dne, bilo je dobrih šest kilometrov od vhoda, pa sem v vodi le zagledal belo liso, ki se je počasi premikala pod gladino. Srce se mi je ustavilo in takoj sem se pognal v vodo. živalca ni bila večja od deset centimetrov in je živahno zaplavala proti plitvini. Se mi je končno le nasmehnila sreča ? V nižji vodi sem takoj prepoznal značilne obrise - bila je riba. Razočaranje... Ko sem brodil po plitvini sem jih splašil še nekaj in kljub mrzli vodi mi je le uspelo, da sem eno ujel v majhen sodček v katerem smo običajno nosili hrano. Še nikoli nisem videl kaj podobnega; nenavadno dolge prsne plavuti s katerimi je skoraj hodila po dnu, rožnato bela barva kože in popolnoma brez oči. Prava jamska žival !