Za Mihajlovskoje, kjer je bilo nekoč družinsko posestvo Puškinovih, pravijo, da spominja na rusko pravljico, ki se je tod prelila v resničnost. Predvsem zaradi očarljive narave, ki se je v teh prazničnih dneh, ko se vsa Rusija z nekakšno zanosno ljubeznijo spominja dvestote obletnice rojstva svojega največjega poeta, naravnost gizdavo razkrila v vsej svoji lepoti. Ozer lazurnije ravnini, kot je zapisal pesnik, se tod tiho spogledujejo s šumečimi gozdovi, na položnem bregu vasice razmetane, a za njimi krivi se stari mlin in z muko v vetru obrača svoja krila ..., povsod okrog pa neskončna polja in cvetoči travniki ter kajpak toplo sonce, ki je po hladnem maju dokončno prebudilo tudi te odročne severne kraje.