da so njeni dolgi nohti kar šklepetali. Ni mi bilo do pogovora, ona pa je govorila in govorila. Povedala mi je vse podrobnosti o tem, kako so babico pripeljali v bolnišnico, jo oživljali, vendar je bilo prepozno. In da je v resnici kar zaspala in ni prav nič trpela. Nisem hotela poslušati tega. Svojo mamo imam zelo rada, ampak v tistem trenutku sem si želela le to, da bi bila čim prej doma. V naši topli, prijazni hiši poleg šumečega gozda, kjer me bodo toplo objele Erikine lepljive ročice, Anita mi bo skuhala čaj, oče pa me bo tolažil že samo s svojo navzočnostjo. Že ko sem bila mlajša, se nisem nikoli zatekala k mami po tolažbo. Bila sem prava očkova punčka. Mama je pomenila kariero in urejeno življenje, oče pa toplino in nered. Ko sta me vprašala, s kom bi rada živela, mi ni bilo treba veliko premišljevati. Odločila sem se za očeta. Stara sem bila deset let in v sedmih letih, odkar živim pri njem, nisem tega nikoli obžalovala. Mama je divje zapeljala na dvorišče pred našo hišo. Zunaj je močno deževalo. Odprla sem vrata avtomobila, da bi bila čim prej na svežem zraku. Zadržala me je mamina roka. »Samo malo počakaj, ljubica,« je rekla in me pogledala. Na obrazu se ji je poznalo, da je jokala. Z razmazanim ličilom ni bila prav nič podobna moji urejeni mami. Na čelu je imela gube in ni bila videti tako mladostna kot po navadi. »Vem, da je bilo tako nenadoma,« je nadaljevala in si z roko hitro obrisala solzo z lica. »Nihče ni pričakoval