Nadaljnje preciznejše obravnavanje jugoslovanskih likovnih druženj je za pričujočo temo preobširno, pač pa bi bilo v povezavi z Jakopičem nujno omeniti še ključno spremembo, ki je vplivala na celoten slovenski prostor. Za slovenske umetnike, ki so bili dotlej vajeni študirati in se uveljavljati na Zahodu, se je smer delovanja začela premikati iz evropskega v jugoslovanski prostor. Sava je postala nekakšna začetnica trajnejšega slovenskega likovnega delovanja v tem prostoru, ki je v začetku prejšnjega stoletja začenjal delovati kot nekakšen samostojen univerzum s svojimi pravili, sistemom, vrednotenjem, študijskimi središči, svojimi zvezdami in se je ohranil do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Strategije Save in Jakopiča so bile v evropskem prostoru neuspešne, saj niso pripeljale do zaželenega uspeha, zato pa je bilo za slovenske in za druge jugoslovanske umetnike strateško ugodno, da so svoje uveljavljanje prenesli iz evropskega v jugoslovanski prostor, ki je bil odtlej za umetnike same in njihovo ožjo domovino prostor stalnega likovnega dogajanja, razvoja in uspehov. Tudi za slovensko sceno je postal uspeh v jugoslovanskem prostoru pomemben, čeprav je bil to nekakšen paralelen svet, ki ni bil nujno konkurenčen z drugo evropsko produkcijo. A to ni bilo posebno pomembno, saj si je jugoslovanski prostor že sam s seboj lahko dokazoval, da je evropski prostor relativen; hkrati pa je novi sistem kmalu tudi ustrezal preveč ljudem, da bi ga relativizirali. Jakopič je bil seveda uspešen pri izrabljanju ugodnosti tega prostora, tako v slovenskih kot v jugoslovanskih okvirih. Nepomemben avstrijski lokalni slikar je postal z menjavo prostora eden največjih umetnikov prihodnje velike nove države in njegovo slikarstvo začetek njenega modernizma. Sava kot skupina omenjenih ugodnosti ni prav dosti izkoriščala, saj je bilo zanjo prepozno in je njen delež “vnovčil” predvsem Jakopič, različno pa tudi drugi savani kot posamezniki.