“Zato, ker je april, Teddy,” sem mu razložil. To je stara debata. April je mesec povečane paranoje med akademiki. Saj ne, da ne bi že njihova normalna količina paranoje popolnoma zadoščala, da ti pokvari povsem dober dan v katerem koli mesecu. A april je vedno najhujši. Vsaka svinjarija, ki nam jo naredijo, se vedno načrtuje aprila in izvrši poleti, ko smo vsi razkropljeni. Septembra je vedno prepozno, da bi lahko še kakor koli ukrepali glede zmanjšanih dodatkov, okleščenih sredstev za potovanja ali glede podvojene cene parkirne nalepke, s katero nam je na voljo parkirišče za Moderne jezike. Zadnjih pet let so se vsak april razpasle govorice o ostrem zmanjšanju proračuna, ki bo doletel učno osebje, letos pa so še posebej ostre in vztrajne. A dejstvo je, da zakonodaja vsako leto grozi s korenitimi spremembami v univerzitetnem izobraževanju. Poleg tega se vsako leto močna sila s strani učnega osebja odpravi v kongres, da bi pri zakonodaji izmoledovala povečana sredstva za stroške. Vsako leto se obtožbe stopnjujejo in o tej temi je napisanih mnogo člankov. Vsako leto grožnjo o zmanjšanju proračuna res uresničijo, potem pa se v zadnjem, najbolj kritičnem trenutku denar vedno najde in večina proračuna spet deluje po starem. Vsako leto znova pridem do zaključka, da bi tudi William Occam (Tisti prvi, veliki, moderni William za vse večne čase, ves William, kar ga bomo kdaj koli potrebovali. William, ki nam je podaril svojo veličastno rezilo, s katerim naj bi preizkušali preprosto resnico, ki je bil izgnan in je dal svoje življenje, da bi bili naši akademski grehi odpuščeni.) prišel do zaključka, da tudi letos med učnim osebjem ne bo nikakršne čistke, tako kot je ni bilo lani in tako kot je ne bo prihodnje leto. To, kar nas bo prihodnje leto najbrž doletelo, je še bolj obvezujoče upoštevanje zvonca, še več odvzetih študijskih dopustov v sedmem letu poučevanja, razširitev zamrznitve zaposlovanja in manj sredstev za fotokopiranje. To, kar nas bo zagotovo doletelo prihodnje leto, je še en april in nov val govoric.