Naš šolski sistem žal vse to kaznuje. Po drugi strani pa mirno dopušča, da se množica dijakov in študentov vpisuje na nezaželene druge in tretje izbire, s katerimi nimajo kaj početi in kjer se njihovi lastni nemotivaciji dostikrat pridruži tudi nemotivacija profesorjev: učiti recimo v prvem letniku francoščine študente, katerih znanje sega od popolne ničle (kadar ni dovolj prijav, je vpis pač omogočen četudi odsvetovan tudi takim) do precej visoke ravni, je gotovo dokaj nespodbudno tako zanje kot za tiste, ki bi vendarle želeli več. Mogoče bi kakšen staromoden sprejemni pogovor, kakršni so bili nekoč v navadi, kljub svoji subjektivnosti vendarle moral biti vsaj korektiv tem tako silno objektivnim točkam. Ali pa je morda v interesu države, da se dijaki vpišejo kamorkoli, saj jo študent pač stane manj kot nezaposlen? In že po letu odloga, ki mu ga država ponuja, ko se torej enkrat prepiše ali pavzira, postane samoplačnik, kar je tržno zanimivim fakultetam in študijskim smerem gotovo spet le v prid.