Vlado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti – in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv –, je v sredo predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot »najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi«. Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo.Miheljak sam pa je po poročanju Dnevnika dejal: »Vse politične skupine podajajo iste vrednote. Ni jasne razlike med liberalci in konservativci, vsi so sredinski, kar pa v bistvu ne pomeni nič.«Glede tega ima do neke mere prav. Sam bi ga dopolnil le v tem smislu, da težko rečemo, da vsi so sredina, temveč da vsi hočejo biti oz. se kot sredina sami deklarirajo. Specifika slovenskega političnega prostora je po mojem namreč v tem, da se večina strank in posameznikov – poslancev, aparatčikov, predsedniških in ministrskih kandidatov, ministrov samih, intelektualcev, pa tudi političnih analitikov v medijih in kolumnistov – izogiba političnim stališčem, ki bi lahko izpadla radikalna v eno ali drugo smer. Redkokdo se upa naglas opredeliti kot levičar, še redkejši kot desničarji.Že to je zgovorno. Desničarjev je morda res manj od onih drugih, za nameček pa so kot inkriminiranci raje tiho. Po drugi strani pa se zato bolj silijo v sredino. Biti desničar je po prevladujočem mnenju že tako ali tako sporno, pod sedanjo vlado pa tudi oportunistično. In če že kdo prizna svoja pregrešna nagnjenja, potem to zavije v sprejemljivejšo konservativnost (po možnosti s kvalifikatorjem žlahtnosti ali avtohtonosti), da ga ne bi preveč obsojali.Po drugi strani pa je tudi levičarstvo v intelektualnem smislu precej diskreditirano, saj se je iz etično in politično konsistentnega vrednostnega sistema poplitvilo v populistično pravičništvo nenačelnih nostalgikov socializma. Ti v materialnem smislu živijo danes slabše kot nekoč, medtem ko jim za pridobljeno svobodo – to v bistvu temeljno, četudi varljivo postavko levičarstva – sploh ni mar. Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Tako kot je nekoč veljalo, da so politično, socialno in kulturno neizobražene, neozaveščene, neprofilirane in/ali nezainteresirane množice tempirana bomba desničarstva, tako danes velja za drugi politični pol.Kratka novica o izidu s Kučanovo udeležbo je nosila posrečen naslov, ki se je glasil »Miheljakova knjiga nasvetov za levico«. To me je spomnilo na knjigo z naslovom »How to be Right: The Essential Guide to Making Lefty Liberals History«. James Delingpole, britanski pisatelj in publicist – in niti ne alienirani prijatelj Tobyja Younga in kolega Borisa Johnsona –, v obliki kratkih in konciznih, po žanru kolumnistično-enciklopedičnih gesel obračunava z različnimi družbenimi fenomeni oz. samoumevnostmi.In v čem je Delingpolovo desničarstvo? V knjigi ni niti sledu o zadevah, vrednotah in stališčih, ki bi jih povprečen Slovenec – ali celo povprečen slovenski levičar – prepoznal že zgolj kot konservativne ali kaj šele desničarske. Ne. Avtorjevo desničarstvo je v tem, da sesuva argumente ekologov proti pobijanju tjulnjih mladičev; Bonov pop aktivizem; Američane, ki se opravičujejo zaradi svojega predsednika, ali Zahodnjake, ki se opravičujejo muslimanom zaradi karikatur Mohameda; medijske študije kot študijsko smer; obvezno uporabo lokalnega poimenovanja eksotičnih imen kot Beijing in Mjanmar; izpraznjeno in zlorabljeno pojmovanje in uporabo pojmov kot diskriminacija in pluralizem (kot sam prevajam »diversity«); preveč liberalne učno-vzgojne metode v javnih šolah; obsedenost z organsko hrano in druge, podobne urbane mite.To knjigo omenjam, ker bi rad po eni strani opozoril na to, da biti desničar ni tako nerazumljivo, absurdno, katastrofalno, moralno gnusno in neodpustljivo ali celo prezira vredno, kot se to zdi slovenskim hojladri levičarjem. Desničarstvo je lahko kratko-malo vrednostno stališče, ki ne samo noče imeti, temveč dejansko nima nič opraviti z zgodovinskimi bav-bavi, kaj šele z aktualnimi, poosebljenimi v trenutni slovenski vladi.Realnost današnjega levičarstva in desničarstva pa je še najbolj stvar medsebojnega obkladanja: si to, kar tvoj nasprotnik reče, da si. V tej disciplini nedvomno prednjačijo levičarji. In ni jim treba reči veliko. Ni bolj neizpodbitnega dokaza za človekovo intelektualno nedoraslost, nekompetentnost, moralno izprijenost, že kar norost, kot če človeku rečeš, da je desničar. Ena sama beseda odtehta cele knjige argumentov.Ah, ti levičarji!lado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti – in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv –, je v sredo predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot »najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi«. Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo.