Moje otroštvo pa se dogaja v bujnem paradižu nobel predmestja v Austinu v Teksasu. Hiša, taka kot od sosedov, vrt, kjer se špricaš z vodo za zalivanje, chevrolet kabrio, ki se pelje proti puščavi. Kavč, skozi okno pa vidiš, kako na obrazih dveh otrok odseva televizija. In tako je ob tej uri povsod po mestu, pa tudi povsod po državi. Moji starši se zelo trudijo, da bi bili kot iz filma v tehnikolorju: vabijo na koktejle, kjer mamice primerjajo notranjo opremo svojih hiš. Vsako leto v povprečju potrošimo štiri tone nafte. College? Sami mozoljasti belci v bejzbol kapicah, ki poslušajo Grateful Deade in si na čelo pritiskajo piksne piva. Nič posebej hudega. Sonce, coffee shopi, fuzbalsko moštvo, cheerleaderke z velikimi joški, ki v vsakem stavku najmanj enkrat rečejo »I mean« in »like«, nobenih črncev, razen ob nedeljah pri maši. Ups, pardon, saj res, treba je reči »Afroameričanov«. V moji puberteti je vse clean: »lapdancing« barov še ni, v motele pa mladoletniki ne smejo. Hodim na piknike, igram tenis, berem stripe v viseči mreži. Led v očetovem kozarcu za viski dela »gling gling«. V naši zvezni državi na teden usmrtijo po enega ali dva lopova. Moje otroštvo se odvija na travi. Ampak pozor: to ni Hišica v preriji, pač pa dosti bolj Paviljonček v predmestju. V ustih imam zobni aparat, radio navijam do daske in pred ogledalom brenkam na svoj leseni dunlop teniški lopar. Na počitnice hodim v »summer campe«: s kajakom se spuščam po rekah, pilim svoj servis, zmagujem v vaterpolu, odkrivam masturbacijo s Hustler Magazinom. Lolite so zatreskane v Cata Stevensa, ker pa ga ni zraven, se pustijo šlatati učitelju tenisa. Moja najhujša travma je film King Kong (tisti iz leta 1933). Starši so šli zvečer ven, midva s sestro pa sva ga na skrivaj gledala v njuni spalnici, kljub temu da nama je varuška prepovedala. Črnobela podoba te velikanske opice, ki pleza po Empire State Buildingu in klati vojaške avione: to je moj najhujši spomin iz otroštva. V sedemdesetih so posneli remake v barvah, ki pa se dogaja na World Trade Centru. In zdaj čakam, da se bo po stolpu res povzpela ogromna gorila; kar trese me od groze, pa če mi verjamete ali ne, in ne gre mi iz glave.