Vročina je že pošteno nabijala in le s težavo sem si oblizoval že popolnoma izsušene ustnice, a me tudi to trpljenje ni premagalo, da bi ob hidrantu, pri katerem so se trije mladi dečki špricali z vodo, naredil požirek ali dva. Ko sem šel mimo njih, je namreč nekaj kapljic padlo tudi name in v hipu so vsi trije obstali kot vkopani bržkone misleč, da se bom razpenil, a moj nasmeh jih je v naslednjem trenutku spet sprostil, ko pa sem jih z nekaj gestami prosil, naj me kar še malo poškropijo, ker mi je vroče (ob čemer sem pokazal na sonce in jezik pomolil proti tlom), se niso pustili prositi. V zahvalo sem vsakemu od njih »tolkel pet« ter jim skuštral mokre lase in počasi odšel naprej, oni pa so sproščeno nadaljevali s svojo igro.