Cesta se razlije mimo obnovljene kapelice pod vaško lipo navzdol proti majhnemu kompleksu s špecerijo, dvema gostilnama, pošto, zdravnikom, picerijo, občino in bankomatom, stari center proti novemu. Pred kompleksom je nekaj kamenja, preko katerega šprica voda, fontana, po kateri je prepovedano hoditi. Nad tem se vzpenja cerkev s pokopališčem, tako da nič ni daleč. To je navada v vasi. Ata se tu loči od ostalih in zavije proti gostilni, nihče se ob to posebej ne ozre, najbrž je to njegova pravica, če malone moška dolžnost. Ker imajo ženske opraviti z življenjem, naj imajo tudi s smrtjo, tudi zato možje tu umirajo prej. Ostali del procesije nadaljuje pot navkreber. Stara mama hodi vse težje, vendar ne zaradi navala čustev. Cerkev se dviguje visoko nad vsako stavbo v bližini, na vidiku je samo silos nekaj kilometrov vzhodneje, ki bi morebiti lahko bil višji, pa seveda dimnik na jugu, drugače pa mogoče samo spet kaka druga cerkev v katerikoli smeri. Zvonik je obdan z zidarskimi odri, kot da se je od tam res kdo razgledoval. Pokopališče, ki se ga drži z vhodom, je nasprotno nizko pri tleh, kot vsa, obdano z živo mejo, kar morda nehote zveni kot besedna igra. Makadam je razlit preko njega po stezah med parcelami in po nekaterih grobovih ali pa se staplja s kamenjem in spomeniki, na desni pa po parkirišču, vsepovsod cedi belo. Vmes je sivo in črno, pa rdeče in bele sveče in nekaj zelenja, rože v vazah in mah na starih pogrizenih spomenikih, toda kadar je sonce močnejše, mora prav motiti pogled.