Potem je odšla in vso soboto se nista več pogovarjala. Marku se je zdelo čudno, da tudi v nedeljo mama ni rekla ničesar. Bila je trmasto tiho in je očitno kar vztrajala pri svoji zadnji odločitvi. Začelo ga je skrbeti. Kaj, če ga bo res izpisala? Kaj bo pa potem? Na to možnost nekako ni bil pripravljen. Res, da ni maral šole, še posebej ne te šole, ampak vendar … Bilo bi veliko lažje, če bi vedel, kaj hoče. Mogoče bi morala mama ugotoviti, da je preneumen za gimnazijo, in mu poiskati kakšno drugo možnost, je pomislil. V nedeljo zvečer dolgo ni mogel zaspati. Želel si je, da bi ga mama v ponedeljek zjutraj zbudila za šolo in mu rekla: Upam, da si razmislil o vsem skupaj. Povej zdaj, kaj zares hočeš. In potem bi ji on odvrnil, da bi rad vsaj do konca šolskega leta ostal tukaj in da bi se skušal malo bolj potruditi in bi popravil enke in ne bi več šprical telovadbe in bi vsak dan nosil športno opremo s sabo. Pa bi res rad ostal? Mogoče bi lahko Aljaža prosil za pomoč … Ah, ne! Saj bi verjetno zmogel sam. Mogoče res ni dovolj delal za šolo. Mama bi mu predlagala kakšno rešitev, mogoče bi se skupaj odločila, kaj bi bilo zanj najbolje. Tudi Lucija Lupinc dolgo ni mogla zaspati. Sama sebi se je zdela kruta, ker ni sina stisnila k sebi in mu obljubila, da mu bo že kako pomagala. Mogoče bi morala pokazati več razumevanja. Ampak bila je tako strahotno razočarana! In navdajala jo je misel, da vse skupaj nima prav posebnega smisla. Zato ga v ponedeljek zjutraj ni zbudila za šolo. Mark se je zbudil šele ob desetih.