Pogovor je navezala dokaj sproščeno. “Iz izkušenj že veš, Erzulíe,” je dejala, “da ni nič slajšega od sprave s prijateljicami.” To je bilo na nevtralnem terenu, Greta je bila namreč po televizijskem Top Shopu toliko juter buljila v vsakokrat iste reklame, da se je poistovetila z družinskimi očeti, ki pečejo na plinskem žaru, torej je v svojem stanovanju organizirala piknik, ki se je od običajnih kosil razlikoval le po tem, da naj bi jedli s papirnatih krožnikov, in nanj povabila Iro, Margo ter Erzulíe. Filip je spal že petnajsti dan, natanko to pa je Ira hotela doseči, medtem ko so se duhovi na Stičišču umirjali: podpredsednica Imperija je novinarjem zagotovila, da njihov glavni urednik, ki je spal in ji zategadelj ni mogel oporekati, sočustvuje z njimi, zato so sklonili vratove in kakor Orwellov Boxer z živalske farme izjavili: “I shall work harder,” Gospa pa jim je v znak gmotnega priznanja za njihovo delo razdelila brezplačne majice ter platnene čepice z grbom podjetja. V grbu je bila želva, na katere hrbtu so stali štirje sloni. Ti so na plečih nosili okroglo ploščo, torej Zemljo, kakršna je, za to, da pomorščakov ne bi odneslo prek njenega ravnega roba, pa je skrbel keltski Oroboros, kača, ki grize svoj rep in ki se je zaščitniško zvila okoli napisa: Aut Caesar aut nihil. Ira je prišla na piknik polna svetle nade. Kot da se pripravlja na izpit, je v spominu obnovila podrobnosti tiste nedelje pred štirimi leti, ko se se ženske v Arki zravsale. Popoldne, ki so ga nato presedele pred mafijsko picerijo, je bilo po njenem intimnem prepričanju najodločilnejša prelomnica v njenem zorenju. Navdalo jo je z optimizmom. Verjela je, da bo mednje lahko spet priklicala isti občutek spokoja: iste ure, poletne, rumene; hladno pivo, srebrno in zlato v visokih kozarcih; pripeko, ki jo lajša vetrc z grajskega griča, kakor zlato avreolo okrog stvari; senco gradu na pročeljih prek trga, ki je v resnici le odebeljena ulica, peresno lahko modro; ozke fasade so videti, kot da lebdijo; mimoidoči lebdijo in njihove noge se v senci, ki plimuje čez spodnji del hiš, gibljejo kakor na upočasnjenem posnetku; hrbti treh žensk so po mačje zavaljeni v stole, hrček v Irinem naročju: mir in neizrečeno zarotništvo – takoj, ko bo Erzulíe zaupala svoj predlog o tem, kako si razdeliti Filipa. Pomemben pa bo občutek, da so spet eno in da se jim nikamor ne mudi, ker jih nihče ne priganja, ne njeno spravno darilo. Kajti, si je rekla, kaj je tisto, kar v resnici utrjuje žensko družabništvo? Podobnost značajev, vzajemna pomoč? Nak: skupno delo in skupno lenarjenje. Ne skupno delo kakor sodelovanje ali celo medsebojna odvisnost, nikakor, Gospa ne zadeni, ampak preprosto dejstvo, da se vsak dan dobivamo v istih budoarjih, kjer se pred tovarišicami brez lažne sramežljivosti preobuvamo in ličimo, kakor versajske kurtizane v kopeli se ščipamo v nedra, pomembno je, da se imamo, na kratko rečeno, po zajtrku z možem kam dati, pa čeprav nam je ta obveznost na hipe odveč, tam, kamor pridemo preklinjajoč mrhovinarsko vreme, promet in budilko, pa poznamo pravila obnašanja, ne da bi se nam jim bilo treba vsakokrat znova privajati: vemo, kdo ima rad mortadelo s pistacijami, čigavi otroci so razvajeni in hodijo k pevskemu zboru, katero je včeraj taktično bolela glava, katera hujša z luno, katera je alergična na jagode, kostanj in taščo, katera ga rada cukne, katera je razsipna in katera si že več mesecev ni privoščila novega kosa obleke, s čimer se postavi, kot da gre za značajsko vrlino, komu moraš strpno kimati, kadar razpravlja o podražitvah in s katero lahko družno udrihaš čez socialdemokrate ali združeno listo, kateri se boš prikupil s šopkom spomladanskega teloha, naključno kupljenega pri ciganki z dojenčkom v bisagi na hrbtu, ko si gazil sneg čez Tromostovje, in kateri s povabilom v kino, Ženske na robu živčnega zloma, take drobnarije, zato, ker vemo za take drobnarije, nam sodelavke nekako pripadajo in me pripadamo njim, skupnost smo, celo zaradi svojih napak smo si blizu, skupaj hodimo v delavsko menzo in kadar se pokaže priložnost, da špricamo službo ter se skupaj podamo na trg, mimo izložb, ki jih glasno komentiramo, nas to kajpak dodatno poveže; take drobnarije so v resnici pomembne, je menila, ker je verjela v idile na Zemlji in ni nikdar spoznala steklene vampirke ne zmikavtke v platnu, zato se toliko prijateljstev skrha, kadar delovna skupnost razpade, zato so stečaji in izsiljene upokojitve zločin, zato toliko žensk še potem, ko se znajdejo na tramvajkomandi, redno obiskuje svojo nekdanjo pisarno, da bi v njej posedale, namesto tam zaposlenih šilile svinčnike, delile poklicne nasvete in se v vseh ozirih počutile tako pogrešane kakor nepogrešljive, za vsak krst, poroko ali pogreb med nekdanjimi kolegicami moramo vedeti, tovarištvo med ženskami je pomembnejše od ljubezenskih zvez, rekla je: “Erzulíe. Najin moški spi, kot da bi bil urečen. Če se bo zbudil ob tebi, ne bo več opazil razlike med nama. Obe dobro veva, o kateri zdaj sanja. Všeč si mu ali pa si vsaj taka, kakršne so po njegovem prepričanju ženske. Vračam ti ga – zlezi k njemu pod rjuhe – mislil bo, da je bil legel spat s tabo. O tem ti prisežem.