Visoko ograjen gostilniški vrt z velikanskim, razvejanim, gosto krošnjatim kostanjem, v katerega sem se že zdavnaj zaljubil, mi je dajal tisti varljiv občutek varnosti, kot vsi podobni mestni kotički, tako premeteno zavarovani pred mrgolenjem mesta, da si docela izgubil občutek, kje se nahajaš; edina možnost kratkega prestopa v vzporedni svet, ki ga ob tem času niso uspeli razbliniti redki obiskovalci, tri dame srednjih let, ki so špricale službo, in upokojenec pri zgodnjem kosilu. Seveda sva sedela za isto mizo kot zmeraj, tik pod kostanjevo krošnjo, in natakar, ki naju je poznal, ni zamujal s prinašanjem buteljk. Z Brajem je bilo fino to, da sva zmeraj pila buteljke, zmeraj visoko kakovostna vina, nikakor ne kakšnega namiznega rdečega, fižolove vode, kot sem mu rekel, a ga sicer tudi goltal v velikih količinah. Pravzaprav je bil tokrat Brajev čas: on me je navadil piti vino, potem ko sem ga jaz navadil piti pivo.