va mikica, le nekaj deklet je bilo v dolgih krilih. Ogledal si jih je in prav nobena mu ni bila všeč. Zdele so se mu čudne: resne in zadržane. Nekaj se mu jih je zdelo predebelih. Zlobno je pomislil, da so prave kmečke bunke z debelo ritjo in rdečimi lici, samo še kite jim manjkajo. Prezirljivo se je obrnil stran in se zagledal skozi veliko okno na desni strani. Videl je drevesa, ki so že začela izgubljati liste, in pod njimi klopce, na katerih med odmorom najbrž posedajo dijaki. Pomislil je na svojo staro šolo pa na Majka in Čuzo, svoja lanska sošolca. Njegova mama je bila prepričana, da sta ga ravno onadva zvabila, da je šprical pouk, kadil in občasno pijančeval. Če bi bil na stari šoli, bi se zdajle lepo skupaj zabavali, mogoče bi že pokadili kakšno cigareto na šolskem dvorišču ali v stranišču in ocenjevali punce. Govorili bi o poletju: kje so bili, katere zanimive punce so spoznali in s katero so kaj imeli. Opravljali bi tiste, ki niso spadali v njihov krog. Seveda ne bi bil z njima v razredu, ker sta onadva prvi letnik naredila – Majk celo brez popravnih izpitov, Čuza pa je fiziko in kemijo opravil že v prvem roku. To jima je Mark kar malo zameril. Do maja so namreč vsi trije imeli približno enake ocene, potem pa sta se onadva začela učiti. Ampak v resnici sta profesorje le izsiljevala za ocene in goljufala pri kontrolnih nalogah. Matematičarko sta prepričala, da nima smisla, da bi jima dala negativno oceno, ker bosta imela toliko cvekov, da bosta tako ali tako padla. In jima je pogledala skozi prste. Podobno sta obdelala tudi druge.