Držim pesti, da ne bi v oddaji Svet preveč govorili o svetu. Finta je točno v tem. Svet izgine pred domačim pragom. Ime oddaje je eno, vsebina nekaj drugega. Saj imamo konec koncev najbolj grozovite zgodbe prav tu. Za vsakimi štirimi stenami. V šolah na primer. Če bi bili radi akterji, tu ni nobenega problema. Recept je preprost. Napišite anonimko, da ima vaša hčerka psihične težave, ker jo v šoli maltretira ena stara zoprna koza od učiteljice. Malo pretiravajte z opisi, zraven pa dodajte še kakšno zdravniško potrdilo, in to pošljite novinarki na Kanal A. Ona bo potem popoldan privihrala v šolo, odpirala zaprta vrata zbornice ali ravnatelja in na koncu ugotovila, da so se zaradi grozodejstev v šoli vsi poskrili. Potem bo odšla na dom te neznosne učiteljice in naredila intervju. Vendar ne z njo, temveč z možem, ki bo priznal, da je slišal od prijatelja, kako je enkrat nekdo rekel, da je njegova žena enega učenca prijela za ta sladke ali ušesa ali pa ga grdo pogledala. To je vse. Groza nad grozo. Škoda le, ker oddaje Svet ni bilo takrat, ko sem hodil v osnovno šolo. Imel sem resne psihične težave z vsemi učiteljicami. Vse so se v bistvu izživljale nad mano. Ali so mi dajale nepravične ocene ali težile zaradi nalog ali pa jim nisem bil všeč kar tako. Skratka, psihologi in psihiatri bi mi lahko napisali na tone potrdil, kako mi tisti učiteljski monstrumi uničujejo mladost. Zaradi njih sem šprical pouk, imel težave z zobmi in starejšim osebam v avtobusu nisem odstopal sedežev. Bil sem enostavno ena velika psihična razvalina, iz katere bi lahko novinarka na Kanalu A naredila kariero.