Nemirni politični časi torej odmevajo v filmu, vendar bolj v Evropi kot v Aziji. Dva azijska filma, ki smo ju videli te dni v Benetkah, sta čisto drugačni zgodbi. Za prvo je poskrbel Japonec Takeši Kitano, naslov pa ji je Zatoiči . Neverjetno je, s kakšno pasjo lojalnostjo beneška publika sprejema nekatere filmske režiserje. Pred dnevi smo videli, kako radi imajo Woodyja Allena, predvčerajšnjim pa, kakšno neomajno ljubezen gojijo do Kitana. V dvorano so se valili v dolgi vrsti, aplavz je film požel že po otvoritveni špici in nazadnje je, kljub vsej dveurni neprebavljivi banalnosti, požel še huronski aplavz. Pa obnovimo na kratko, za kaj gre v tej krvavi godlji. Kitano je posnel film o Zatoičiju, junaku iz japonskih zgodovinskih kostumskih dram in moderni pop ikoni, slepcu in nepremagljivem mečevalcu. Zapletati se začne, ko se Zatoiči (igra ga na blond prebarvani Kitano) sreča z bando hudobnih zlikovcev, vse pa še bolj zapleteta gejši, željni maščevanja - od tod naprej kri samo še šprica naokoli. Film naj bi bil celo posvetilo samurajskim filmom, pa je kvečjemu njihova nenamerna parodija. Uspe mu nekaj humornih točk, vse drugo pa je eno samo junačenje Kitana v vlogi nepremagljivega junaka.