Ko mi podrobno opiše prometno srhljivko, ki mu je še posebno težko obležala na duši, saj je kri menda kar špricala naokoli, je pripravljen na nadaljevanje sage o iskanju službe. A nekako nisem več prave volje. Čudno utrujen sem, kakor da bi bil ure in ure taval med podivjanimi avtomobilisti in kolesarji. Ki vsi besno iščejo službo. Na lepem zardim, navznoter: prešine me, da sem Ivana morda tudi sam že odpisal. Naredil križ čezenj. Čez pedantnega, marljivega človeka, ki je v življenju počel že toliko reči, da mu jih najbrž res ni lahko strniti na prošnjo formata A4. Pa če jo potem odda ali ne.