Babji večer, estrogen je kar šprical naokoli, ko smo pomagale ošiljene fondijeve paličice v vrelo olje in si želele, da bi jih zabadale v njegovo stegno. Glavna tema: samostojnost in emancipacija. Zbor proti penisom je obarvala Alenka, ki je razburjena uletela v mojo novo garsonjero z vprašanjem: "Kaj, za božjo voljo, smo naredile tipom?!" Z Blažem sta se namreč razšla zaradi teme, ki v kateri se ne moreta zediniti že od prazačetka. "On bi sicer bil z mano, bi jedel moje lazanje, metal svoje smrdljive štumfe po tleh in seksal petkrat na noč, ampak to je to in to je vse! On noče, da se najino razmerje premakne naprej! Preprosto noče! On še ni pripravljen na otroke. On tudi ne ve, če kdaj bo. On se išče!" je vpila. "Si morate misliti, jaz plačujem položnice, on se pa išče?! Kje so moški, ki prevzemajo svoje vloge?! Kje so moški, ki so te sploh pripravljeni oploditi pred petdesetim letom?!" Po dveh koktejlih je bila še vedno razburjena: "On se samorealizira. On si ne more predstavljati, da ne bi mogel iti v Katmandu, če bi se zmislil, ker bi imel otrok slučajno vročino. Rekla sem mu, da ga Katmandu nikoli ni zanimal, in kreten me je vprašal, če mu lahko zagotovim, da ga nikoli ne bo!" Seveda smo bile ogorčene. Šokirane. Čisto na njeni strani. Zaprepadene. Razumevajoče. Vse to, razen presenečene. Presenečene zaradi njihovih izpadov že dolgo nismo bile več. Nadaljevala je Maja s cimrino zgodbo: "Si predstavljate, da dva meseca hodiš z njim ven, ves čas na meji, ves čas je vroče, ampak nič se ne zgodi, čeprav ima ona dekolte praktično že do kolen. In potem ga nekako zvlečeš k sebi na večerjo, čeprav se ogiba tvojega stanovanja kot klavnice. In ga napadeš. In on te odrine v tvoji čipkasti kombineži ter izjavi, da bi rad še malo počakal, ker se še ne poznata dovolj dobro. Da še ni pripravljen. Halo?!" "In kaj je naredila?" smo se zatopljeno pomaknile bližje. "Kaj pa naj stori? Oblekla se je in ga vrgla ven. In zdaj celo razmišlja, da bi se še vedno videvala z njim, pod njegovimi pogoji." "Ampak ni bil gej?" sem vprašala. "Menda ne. Bil je čisto normalen, star nekaj čez trideset let, bančnik, z avtomobilom in službo. Poročni material, ampak ta se je sesedel, ker bi moral odpreti zadrgo." "Morda ima pa majhnega?" je dodala Alenka. Nadaljevala je Vlasta, moja sošolka iz srednje šole: "Ta dva sta še dobra. Kaj pa tole - sta ful kolega, prijatelja, praktično sta nerazdružljiva, popolnoma se ujemata, vse si povesta in ves čas se dobivata. In se gresta neko kvazi prijateljstvo, ki ves čas diši po čem več, ti čakaš, je pač sramežljiv in počasen, dobiš tačas prvo gubo, čas v glavnem teče ... In kaj se zgodi?" Staknile smo glave. "Nič se ne zgodi. Nehata se družiti. Brez pojasnila. Brez pogovora. Konec. Ona ga kliče, se ne javi, ne pokliče nazaj, izgine. Fatamorganična izkušnja," je zaključila. "Ja, mrk, popoln moški mrk," sem zamomljala. In se spomnila prigod, ki so iztirjale mene: "OK, pa če bi pač zmrznili samo pri odnosih in razmerjih. Ne, stvar je še hujša. Moja prvi pogovor s samskim sosedom, ki naj bi komaj čakal, da pridem, je potekal ob skladovnici škatel, ki sem jih sama vlačila po stopnicah. Prav oddahnila sem si, ko sem ga zagledala - kavalirji ti pač pomagajo, ne, rešena sem! No - so pomagali. Ta je zanergal samo, naj ne pozabim zapreti vrat na hodniku, ko se privlečem do dvanajstega nadstropja, ker ob prepihu loputajo. Si lahko predstavljate?! In potem sem se šla potožit Andreju, ki me je odložil s taistimi škatlami odložil pred blokom, da se sama znajdem, ker ga že nekaj časa trga v kolenu, ki mi je jezno začel pripovedovati, kaj se je pa danes zgodilo njemu. Na faksu je šel skozi nihajna vrata in za njim je šla neka študentka. In počakala, da ji jih je pridržal. Ubogi revež je bil čisto iz sebe. Kaj se ona gre, saj smo vendar enakopravni in on ženskam že ne bo odpiral vrat, razen če so invalidke ali kaj podobnega, zdaj pa je bil prisiljen storiti prav to, ker bi jih dobila v glavo, kot da je kakšen bedast vratar. Le kaj si je res mislila ta krava?! In potem, da je bila groza še večja, se ji je pridružila še ena in je moral pridržati vrata kar dvema ženskama. Mislim, da bo ta travma pustila trajne brazgotine na njegovi trapasti duši. A si lahko predstavljate to?" Odkimale so in se zgražale, zraven pa besno natikale koščke hrenovke na nabodala. "Če bom imela kdaj sina, mi bo odpiral vrata še ko bom šla iz kuhinje v kopalnico! Ampak verjetno imam več možnosti, da me zadane komet, kot da se v tem življenju spravim v partnersko zvezo z nekom, ki ni ravno voznik viličarja ali ženska, se poročim in imam otroke ..." Sledila je torta, koktejli in nove grozljivke. "In če povem še kaj o tem novem sosedu," sem nadaljevala. "Zadnjič sem prišla na fantastično idejo, da bi se lahko na črno priklopila na njegovo kabelsko. Neumni kapitalisti namreč hočejo za to več kot štirideset tisočakov, kar je že skoraj četrtina liposukcije. Seveda je to prepovedano, ampak možnosti, da te odkrijejo, je baje grozno malo in itak to počnejo vsi, poleg tega vsak moški, ki je že kdaj držal v rokah šraufenciger, za to potrebuje pet minut in pivo. Pričakovala sem, da ne samo, da se bo strinjal, če prispevam za račune in mu spečem štrudelj, še več, zdelo se mi je, da bo še priklopil vso stvar ter hkrati še kaj zatesnil, privil in odmašil. In on? Gledal mi je, kot bi padla z Marsa, momljal, da ima on raje vse legalno, ter se pred koncem stavka že pobral v svoje stanovanje. Si lahko mislite? Legalno? Pa saj debil ne kandidira za predsednika! Ja, gotovo bi bil to velik črn madež na njegovi izkaznici za knjižnico!" Vzele smo še po en košček torte, potem se je Alenka obrnila k Maji: "Kaj pa tvoj? Še vedno cona negotovosti?" Maja se je v trenutku zresnila: "Kako to misliš?" Alenka je spila največ koktejlov: "Mislim, ne, da bi ti tip lahko po vseh teh letih visenja tam povedal, ne. Lepo bi prišel do tebe in ti rekel, da sori, bejbi, on pač ima bejbo in ti si samo stranka, namesto da te pušča v vakuumu in se obnaša, kot da se ga to prav nič ne tiče ter lepo kasira bajne napitnine, ki mu jih daješ. Tip je totalna spužva ali pa totalen prasec!" Maja je bila bela kot pena na njenem vsakodnevnem kapučinu: "Kako si drzneš! Samo zato, ker si ti nesrečna, še ni treba blatiti mojega odnosa z njim, ki ga ne boš nikoli mogla razumeti, ker je globlji. Midva sva povezana in se, za tvojo informacijo, vsak dan dogajava, pravzaprav se, ko se nič ne dogaja, dogaja največ. On samo čaka pravi trenutek, da se bo približal. On se boji, on si ne upa tvegati, da bi ga zavrnila ..." Izjecljala je monolog, potem pa vstala in šla. Nastala je tišina, potem pa sem pogledala Alenko in rekla: "Faza zanikanja."