»Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem nora na živali. A ker trenutno živimo v bloku, mamica pa mi je vedno govorila, da živali trpijo v stanovanjih, ker nimajo dovolj prostora za gibanje, da bodo žalostne, ko bom jaz v šoli … sem se počasi sprijaznila s tem, da ne bo nikakršne domače živali, dokler bomo v stanovanju. No, vseeno se je zgodil čudež. Enkrat pred božičnimi prazniki me je mamica vprašala, kaj bi najraje za darilo. Živalco! Eno majhno živalco, pa kakršno koli. Potem je sledilo vprašanje: Kaj praviš, če bi jaz prinesla enega, bi znala skrbeti za belega zajčka? Gledala sem jo in solze so kar špricale iz oči. Mamica me je objela in povedala, da gremo naslednji dan pogledat že izbranega zajčka. Bučka. Najlepšega na svetu.«