slastna poezija, ena sama kitara in sladkor, s plavo pentljo, ki jo je navesila moja punči. Jasno, Clara, jasna Jasnica, jasna kot bistra voda, zmeraj prav pride. Nobenih strambottov, nobenih stranpotov, čeprav sem pa šprical šolo, tisti vražji stari prfoks, ki sem ga jaz krstil Kodroplešec, mi je prerokoval, da naj se raje oprimem karjole s korenjem pa avokadom kot pa knjig; ampak se je gladko zmotil, nikoli nisem prodajal avokada, avtobusar sem, pa zelo spoštovan, hk, hk. Ampak znam pobrenkati kitaro v samo srce, jaz sem rojen pesnik, hk, hk. Kar poslušajte, pa recite, če ne: