ladinski center Prlekije, ki je uradno samo Mladinsko društvo Ljutomer, je zrasel kot kopriva za plotom: pred desetimi leti se je začelo s civilno pobudo, štiri leta pozneje je nastalo mladinsko društvo, ki se je pod taktirko ne več tako mladega mladinca Rudija Stegmüllerja kmalu prelevilo v Mladinski center Prlekije. Brez občinske podpore in le občasno in malenkostno financirani iz občinskega proračuna, uporniški in zaničevani so kljubovali vsem težavam in nasprotovanjem in v nekdanji šupi ljutomerske kmetijske zadruge Kmetovalec postopoma uredili zbirališče mladih, ki bi sicer posedali ali popivali v parku ali pod milim nebom. V centru pa so poskušali početi tudi kaj koristnega, imeli so možnost dostopa do interneta, česar marsikdo od tistih, ki so se v centru zbirali, doma nikoli ne bi mogel imeti, v centru so prek javnih del občasno dobili zaposlitev ljudje z roba družbe, vključevali so se v različne akcije Urada za mladino RS, zavoda za zaposlovanje in ministrstva za delo, družino in socialne zadeve - skratka, najbolj izgubljenim so poskušali pokazati, da nekomu vendarle ni povsem vseeno. Verjetno držijo govorice, da se v centru niso dogajale samo nedolžne stvari, da je bil priljubljeno skrivališče tistih, ki so špricali šolo in res je, da vodja Rudi Stegmüller v svoji zagrenjeni kritiki občine, župana in občinskega tajnika pretirava. A klub je verjetno le dal več pozitivnega kot negativnega, in to mladimi in tistim ljudem, ki so se jih vsi drugi poskušali zgolj izogniti. Torej tistim, ki dejavnost mladinskih klubov najbolj potrebujejo.