»Moja mama se je čez noč spremenila. Začela si je kupovati nove obleke, dobila je družbo in tudi s priložnostnimi deli, ki jih je opravljala, ni bila več zadovoljna. Imela je srečo, v neki odvetniški pisarni je dobila kar dobro službo. Bila sem v zadnjem razredu osemletke, malo me je že »nosilo« in všeč mi je bilo, ko je mamina kontrola popustila. Imela sem fanta, začela sem celo kaditi in če je bilo le mogoče, sem špricala šolo. Nisem se preveč obremenjevala s študijem, saj mi je bila mama po svoje vzor, da se da lagodno živeti tudi brez fakultete in podobne »navlake«. Toda očka ni mislil tako. Zgrozil se je, ko sem mu prostodušno priznala, da se mi šola »fučka«, da bo že kako in da nimam nobenega veselja do kakršnega koli študija. Bile so ravno počitnice in s težavo je pri mami izbojeval teden dni smučanja skupaj z menoj. Teh počitnic ne bom nikoli pozabila. Zdi se mi, da sem takrat odrasla, da sem začela gledati na življenje z drugačnimi očmi. Očka se je z menoj lepo pogovoril, pojasnil mi je nekatere stvari o sebi, o mami in tudi o našem skupnem življenju. Marsikaj od tega se mi ni niti sanjalo! Sprva sem bila jezna, ker se je vtikal v moje svobodne odločitve, potem pa sem začela razmišljati drugače. Vedela sem, da če ne bom šla naprej v šolo, bom za zmeraj ostala pri mami in babici na kmetiji, da bom dekla in nič drugega. Ali pa kakšna natakarica v bifejih, ki jih je bilo polno tam okoli. Oče mi je obljubil, da bom lahko stanovala pri njem, če se odločim za študij v Ljubljani. Še danes sem prepričana, da je to dejstvo odtehtalo vse druge argumente. Misel, da bom lahko skupaj z bratcema noč in dan, je napolnila moje srce z neskončno radostjo!«