ene teme se nisva dotaknila: prihodnosti. Nihče od naju ni omenjal tega, kako naj bi se najina zgodba nadaljevala. Tega niti vedela nisva. Naposled je napočil torek in ponovno sem morala v šolo. Ko sem se poslavljala od Philippa, me je še enkrat strastno objel. »Hvala ti za vse, Erika,« mi je zašepetal. »Za tvojo lepoto in talent.« »Saj se mi lahko zahvališ danes opoldne, pri Salvatoreju, z majhnim kapučinom,« sem nežno rekla in ga še enkrat poljubila. Za hip sem pomislila, da bi špricala šolo in ostala s Philippom v postelji še v torek, nato pa so me obveznosti vendarle poklicale k sebi. Komaj sem čakala, da bi videla, kaj vse me čaka danes v šoli. Odziv mojega razreda, učiteljic in učiteljev in seveda jeza vseh tistih, ki me niso marali. Pa tudi časopis sem hotela prebrati. Minilo je že nekaj dni. Danes bo prav gotovo v časopisu in morda celo prvič v življenju že kaj pisalo o meni. »Se kmalu vidiva, lepi tujec,« sem rekla Philippu, kajti po radiu v avtu je Conny Francis ravno pela svojo staro uspešnico o lepem tujcu, ki je bil neverjetno dober do nje. Philippe je ustavil na avtobusni postaji, da sem ravno še lahko ujela avtobus, ki je peljal do moje šole. Kot vedno, so tudi to jutro postajo oblegali moji sošolci, in nemudoma se je sprožil plaz. »Erika, si že odprla časopis?« mi je navdušeno zaklical Kostas, lepi Helen. Preden sem sploh lahko odgovorila,