Japonski avtomobilski proizvajalci v zadnjih letih v Evropi niso bili prav uspešni. Nekaj je seveda pri tem opravila zaščitna zakonodaja za izdelke iz držav EU (ta oviro so Japonci odpravili s postavljanjem lastnih tovarn v Evropi), delno pa so bili za slabšo prodajo krivi tudi sami, saj se niso dovolj približali željam evropskih kupcev. V zadnjih dveh letih pa so se začele stvari temeljito spreminjati. Evropa je največji svetovni avtomobilski trg in zato je pač treba narediti take avtomobile, ki bodo všeč Evropejcem. Globalizacija gor ali dol! In bolj ko se približujejo temu okusu, bolje gre prodaja. Mazda 6 2.0 Mazda je že dolgo znana kot japonski avtomobil, ki je všečen evropskemu kupcu. Tudi v Sloveniji se mazde prodajajo razmeroma dobro, še zlasti mazda 6. O tej smo sicer že pisali, zato posebnega uvoda verjetno niti ne potrebujete. Avtomobil ima zelo dinamično , skoraj športno obliko, čeprav gre za peterovratno limuzino. Sprednji del je spuščen zelo navzdol, bočna linija je klinasta, vetrobransko steklo močno nagnjeno. Tudi vse druge značilnosti tega avtomobila so dinamične in prijazne za oko. Všeč mi je tudi to, da je ravno prav oglat in obel obenem, kajti v nekaterih tovarnah padajo iz skrajnosti v skrajnost - enkrat je vse okroglo, drugič vse oglato in zašpičeno. Tako sprednje kot zadnje luči so zelo prepoznavne in še poudarjajo dinamične linije avtomobila. In če je ta črn, kot je bil naš na preizkusu, potem je občutek limuzinske športnosti še toliko večji. Pri Mazdi zelo poudarjajo športni značaj avtomobila (športnik po duši, pa vi?) in v takem slogu je narejena tudi notranjost. Sedite nizko, ergonomija je fantastična, saj si res lahko nastavite položaj za volanom tako, kot je treba, prestavna ročica je blizu rok, prestavljanje pa je hitro in natančno. Ja, resnično je ta avtomobil športnik po duši, čeprav vam ga ni treba ravno tako voziti, če seveda ne želite. Tudi sedež ponuja zadovoljivo oporo telesu, čeprav bi si sam želel še nekoliko pri straneh športno zavihan rob, zaradi izdatnejšega oprijema telesa. Ima pa tudi nekaj prednosti tistih pravih limuzin; v avtomobilu je dovolj prostora, tako spredaj kot zadaj in seveda v prtljažniku. Zadnja klop je udobna in prtljažnik zelo uporaben, ne le dovolj velik, saj meri 490 litrov. Če sem se pri mazdi 6 z 1,8-litrskim motorjem nekoliko razburjal zaradi zmogljivosti, se pri novem testnem, 2-litrskem, ne smem več. Avtomobil je zmogljiv, prestavna razmerja pa omogočajo tudi zelo športne starte, po drugi strani pa pri visokih hitrostih nekoliko previsoke vrtljaje; če pa bi imel menjalnik še šesto prestavo ... Ja, potem pa bi bilo to že tako dobro, da bi bilo že kar malo, ampak samo malo kičasto! Motor je testnem avtu je zmogel 141 konjskih moči pri 6000 vrtljajih in 181 Nm navora pri 4500 vrtljajih. Oba podatka sta dobra, saj je navor lepo porazdeljen v vse območje delovanja motorja. Tako ne potrebujete stalnega prestavljanja, če se vam tega ne ljubi. Ob sprotnem in pravočasnem prestavljanju na robu rdečega polja pa je občutek v avtomobilu skoraj dirkaški; no, res skoraj. Če pa vprašate mojo ženo, potem sem tako ali tako zmešan! Zmeraj me namreč sprašuje, ali sem Fittipaldi, če samo poskusim s tako vožnjo. Največja hitrost te mazde je 210 km/h , do 100 km/h pa pospeši v 10 sekundah. Mazda 6 je dober in pravi športno-dinamičen avtomobil, ki je lahko družinski, poslovni ali celo avto za užitke. Tudi lega na cesti je dobra, tako da z avtomobilom res lahko počnete tisto, kar znate. Nikoli namreč ne preseneti - samo prvič, ko ne moreš verjeti, kako dobra je lega na cesti. Honda jazz Honda jazz je simpatičen mali avtomobil s prijetnim in dokaj pomenljivim imenom. Karkoli je povezanega z glasbo, ima pridih simpatičnosti in igrivosti. In tudi ta honda je tak avtomobil; sicer povsem resen in pravi avtomobil, a zelo simpatične in prijazne oblike. Kot je v zadnjem času običajno, so avtomobili čedalje bolj enoprostorski , tako je tudi s kombilumuzinami. Tak je tudi jazz: majhen kot med vetrobranskim steklom in motornim pokrovom, pa povsem ravno odrezan zadnji del, kolesa, potisnjena daleč v vse vogale avtomobila ... Še nekaj je takšnih značilnosti, a naštete so glavne. Tako je v avtomobilu več prostora, kot ga obljubljata podatka o zunanji dolžini (383 cm) in širini (167,5 cm). Maska je simpatična, a ne značilno hondovska, in nasploh ob pogledu na ta avtomobil ne bi najprej pomislil na hondo. Ta je namreč desetletja slovela kot športno zasnovan avtomobil, motorji VTEC pa po moči in predvsem športnosti nasploh. Zdaj se sicer posebni modeli imenujejo typeR, a splošni značaj avtomobilov postaja družinski. Taka je tudi notranjost, saj je poleg prostornosti v avtu značilna družinska praktičnost z vsemi pripomočki, ki jih družina potrebuje. Glede na zunanjo dolžino seveda ne moremo pohvaliti volumna prtljažnika, kajti 380 litrov za daljše počitnice štiričlanske družine ponavadi ne zadošča. Voznikov prostor je lično in moderno urejen, a še daleč od tega, da bi bil športen. Vse na armaturni plošči je lično in praktično, brez nepotrebnih in nerodnih stikal. Ergonomija je dobra, le sedi se malce enoprostorsko visoko; sicer pa je vse OK, tudi z nastavitvami volanskega obroča in sedeža ter priročnostjo menjalnika. Prestavljanje je seveda lahkotno in natančno, kar je že dolgo značilnost teh japonskih avtomobilov. Motor je sodoben, tih, a za Hondo kar majčkeno neznačilen. Ne zvrti se tako hitro, kot bi dinamičen voznik pričakoval, tudi vrtljaji se ustavijo hitreje, kot bi si ljubitelj hond želel, po drugi strani pa je motor varčen in tih, in, kar je najpomembnejše, lepo in natančno odziven v vsem območju delovanja, kar je za mestne vožnje še kako pomembno. Zmore 83 konjskih moči in 119 Nm navora. Če sklenem: jazz je honda nove filozofije. Nič več avtomobil s športnim značajem, temveč zabavno-praktično-družinski. Tak bo verjetno všeč večini normalnih ljudi, ki cestnega avtomobila nimajo za dirkanje, temveč za vožnjo; recimo kot družinski taksi za prevažanje otrok z ene dejavnosti na drugo. Prednost tega avtomobila je res predvsem v mestni praktičnosti ob precejšnji notranji prostornosti ter za parkiranje prijaznih centimetrih. Nissan primera 1.8 wagon Tako kot večina drugih proizvajalcev avtomobilov iz dežele vzhajajočega sonca, se je tudi Nissan odločil za "evropeizacijo" svojih modelov. Vse tiste značilnosti, ki so sicer precej nepomembne, a so vseeno motile Evropejce, so odstranjene. Dodane pa so tiste nepomembnosti, ki so za povprečnega Evropejca pomembne. In tako je iz odličnega japonskega avtomobila nastal odličen japonski avtomobil za evropske želje. Seveda pa je Nissanu pri tem precej pomagal tudi evropski Renault , ki je od nedavnega tudi Nissanov lastnik. Da sta se povezala Renault in Nissan, se takoj vidi že po obliki avtomobila. Če so bili še ne dolgo tega nissani oblikovno precej nezanimivi, potem lahko zdaj vidimo precejšen korak naprej. Oblika avtomobila je zelo moderna, zanimiva. Neizrazite oble linije so nadomestile precej ostre in prepoznavne dinamične. Avtomobil je zato videti precej bolj športen in dinamičen , predvsem pa prepoznaven. Na preizkusu smo imeli karavansko različico, ki od četverovratne limuzine in peterovratne kombilimuzine še dodatno izstopa. Skratka, avto je moderen in dinamičen z značilno masko in sprednjim delom, kljub karavanski obliki je sprednje steklo močno nagnjeno, klinasta oblika pa precej izrazita. Tako samosvoj kot je sprednji del, je tudi zadnji. Kakovosten preskok se je zgodil tudi v notranjosti. Ne samo zaradi velikega elektronskega zaslona , ki krasi osrednjo konzolo. Na njem lahko najdete vse podatke o radiu, klimatski napravi ter potovalnih značilnostih (potovalni računalnik). V trenutku, ko prestavite v vzvratno prestavo, pa se na zaslonu prikaže tudi dogajanje za avtomobilom, ki ga snema minikamera, nameščena na zadnjem delu avtomobila. Sicer prijazno od Nissana, a od te kamere ni ravno veliko koristi. Vsekakor pa je zaslon izredno koristen pripomoček! Ergonomija je dobra, ne sicer tako odlična kot pri marsikaterih evropskih avtomobilih, a je položaj za volanom dober. Prestavna ročica je dovolj priročna, da se zaradi tega ni treba razburjati, prestavljanje pa povsem po japonsko natančno. Hvala bogu, da vsaj pri menjalniku niso imeli prstov zraven renaultovci. Prostora v avtomobilu je dovolj, pravzaprav kar veliko, še bolj pa razveseli udobje na zadnji klopi. Zadnja klop je namreč izredno udobna, saj je sedalni del dolg, naslonjalo pa prijetno nagnjeno. Tako je udobje na zadnji klopi precej večje, kot denimo na klopci v parku. Prav to pa lahko očitamo marsikateremu tekmecu. Prtljažnik je seveda glede na zasnovo avtomobila (karavan) tudi primerno velik in opremljen. V osnovi meri 465 litrov, s povečevanjem pa lahko pridete do precej večjega prostora. Motor v testnem avtomobilu je bil 1,8-litrski. Moram priznati, da je bil sicer soliden, a za tako velik avtomobil kljub vsemu nekoliko neprepričljiv. Ima pa seveda zato druge prednosti, predvsem manjšo porabo ter lepše in enakomernejše delovanje v vseh območjih delovanja. Motor razvije 116 konjskih moči pri 5600 vrtljajih in 163 Nm navora pri 4000 vrtljajih. Tako je največja hitrost, ki jo avtomobil doseže, 194 km/h , z mesta do hitrosti 100 km/h pa pospeši v 11,9 sekunde. Torej je nova primera res povsem nov avtomobil z novo filozofijo in novimi lastniki. Toyota corolla 1,6 Tako kot mazdo 6 smo tudi toyoto corollo že imeli na preizkusu, a takrat s precej neprepričljivim dizelskim motorjem. Motor sicer ni bil slab, vendar je v primerjavi z evropskimi dizelskimi brati vseeno nekoliko neprepričljiv, predvsem po zmogljivostih. Zato je bilo seveda jasno, da sem želel preizkusiti tudi različico z bencinskim motorjem. In seveda me po pričakovanju ni razočarala. Tako kot vsi japonski avtomobili tej rubriki do zdaj, se je tudi toyota znebila pretirano okroglih karoserijskih potez. Predhodnica je bila namreč zelo obla, predvsem pa so bile različne karoserijske izpeljanke precej hecne; tu mislim predvsem na zadnji del avtomobila. No, nova toyota pa je povsem nekaj drugega. Oblika je trendovska, torej avtomobil zelo spominja na enoprostorske avtomobile (pri Toyoti prave enoprostorce imenujejo verso) z majhnim kotom med motornim pokrovom in vetrobranskim steklom ter precejšnjo višino. Luči so oglate in ne več okrogle. To velja tako za sprednje kot tudi zadnje luči. Maska je prijetna in prepoznavna, bočna linija pa le rahlo klinasta. Notranjost avtomobila je lično urejena, materiali so dobri in čvrsti, kakovostni so bili že od nekdaj. Armaturna plošča in sredinska konzola sta praktično in pregledno opremljeni, stikala pa logično razporejena. Nekaj pripomb imam nad položajem za volanom, saj sem sedel previsoko, volan pa je bil prenizko. Nič tragičnega, le navaditi se je treba. Nad previsokim sedenjem sem se razburjal že pri hondi, torej je očitno z mano nekaj narobe. Vsekakor pa imam rad volan blizu prsim in precej visoko, kajti tako imam občutek (samo občutek), da bom lahko hitreje in bolje reagiral. Prostora v avtomobilu je bilo po pričakovanjih dovolj, in takole po občutku in izkušnjah si upam trditi, da sodi toyota po prostornosti v soliden nižji srednji razred. To velja tudi za prtljažni prostor, ki meri v osnovi 400 litrov. In zdaj k motorju. Ta je izredno prepričljiv, ne le po zmogljivostih, temveč tudi po prijaznosti do voznika in neprijaznosti do bencinskih črpalk. Avto je kljub hudemu priganjanju iz Francije v Slovenijo povprečno porabil le 10 litrov bencina na 100 kilometrov, čeprav je bil pedal za plin ves čas do tal. Saj veste, domov se ti vedno mudi! Edino, kar sem avtomobilu, ne motorju, da ne bo pomote, nekoliko zameril, je bil precej majhen tank za gorivo, ki v svoja nedrja sprejme le 50 litrov bencina, kar pomeni, da se moraš ustaviti vsakih 450 kilometrov. Motor razvije 110 konjskih moči pri 6000 in 150 Nm navora pri 4800 vrtljajih, tovarniški podatki za porabo pa so med 5,9 in 9 litri na 100 kilometrov. Motor je klasični bencinski 4-valjnik s po štirimi ventili nad izgorevalnimi prostori, vbrizg goriva pa je klasičen in ne direkten. Prepričan pa sem, da bodo tudi bencinski motorji kmalu imeli direkten vbrizg goriva v valje, s čimer bodo dosegli podoben učinek kot pri dizelskih motorjih: ob enakih zmogljivostih nižjo porabo in na splošno boljše zmogljivosti. Toyota je bila in ostaja japonski "folksvagen", avto, ki navdušuje z zanesljivostjo, nizkimi vzdrževalnimi stroški (saj se spomnite reklame o zdolgočasenem toyotinem mehaniku, ki kvačka) in prepričljivostjo v vseh pogledih.