Sicer pa sumim, da bi se voznik v tej Alfi velikokrat peljal sam. Ne zato ker bi bilo z ostalimi sedeži kaj narobe, temveč zato ker takrat nihče ne zavija z očmi ob škripanju gum in ne išče tiste rjave papirnate vrečke, ko cesta postane ovinkasta. Alfa 147 se med ovinki namreč počuti kot doma. Podvozje je ravno prav čvrsto, da, kljub temu da v družinski vlogi zadovoljivo zagotavlja udoben prevoz, med ovinki ne obupa že ob prvi športni želji voznika. Nagibanja ni preveč (vendar bi ga lahko bilo še manj), lega na cesti pa je v osnovi zanesljiva (beri podkrmarjena). Živahen je lahko tudi zadek, če si to zaželite, ali pa lahko avto odpelje skozi ovinek tudi v zelo nevtralni, skorajda dirkaški maniri. Ko se voznik podvozja privadi, le-to omogoča tudi dokaj hitro odpeljane ovinke, ne da bi sopotniki to opazili. In vas proglasili za črno ovco, divjaka na cesti, državnega sovražnika številka 1 ... To pa je, vsaj pri večini športno usmerjenih voznikov malo bolj zrelih let, velikokrat bistvo preživetja. Voziti se dovolj hitro, da vožnja ni muka, a tudi tako, da drugi tega ne opazijo.