Toda če je voznik količkaj športno razpoložen, se hitro izkaže, da ne le sodi vanj, temveč da sodi v njegov vrh. Zvok šestvaljnika v visokih vrtljajih da jasno vedeti, da mu odločne zahteve s stopalke za plin niso odveč. Pospeševanje je mehko, toda odločno, brez sunkov, cukanja v nižjih vrtljajih in podobnih nezaželenih stranskih učinkov. Enako velja tudi za Golfa. Štirivaljniku, ki je sicer že dolgo gost v koncernskih avtomobilih z oznako 1.8T na zadku, so s pomočjo turbinskih trikov moč povečali na 180 konjev. Tudi tu se zdi, da gre sicer za zmogljiv, prožen motor, a ne preveč športen, in še enkrat se izkaže, da je tudi odločnim voznikom povsem dorasel. Turbo luknje ni, in če odprete šipo (ali pa zvok motorja poslušate od zunaj), boste hitro ugotovili, da tudi zvočna kulisa ni napačna. Pridušeno grgranje v nižjih vrtljajih, ki daje mimoidočim takoj vedeti, da ne gre za le še enega Golfa, s sikanjem turbine pomešano tuljenje, tik preden se kazalec na merilniku vrtljajev dotakne rdečega polja. Dober kompromis med vsakdanjim in dirkaškim zvokom, to je treba priznati tako BMW-ju kot Golfu. Ampak tokrat ne gre za kompromise. Tokrat so šteli le hitrost, adrenalin in užitek za volanom. Tu pa sta, vsaj glede motorja in občutkov, ki jih ta daje, v ospredju oba Japonca.