Bil je 12. maj, torej več kot primeren datum za romanje v Fatimo. Že ves dan, še desetine kilometrov pred Fatimo smo opazovali ob robu ceste romarje na njihovi poti proti svetemu kraju, kamor bodo hodili vso noč, romarje vseh starosti, predvsem pa srednjih let, večinoma športno oblečene, kot da so se odpravili na nedeljski izlet, ne pa na bogoslužje. In ker čudežev ni nikoli dovolj in ker bi mi kakšen majhen čudež, na primer tak, kot ga opisujem na začetku pripovedi, še kako prav prišel, smo zavili v Fatimo in skoraj v istem trenutku tudi zavili iz nje. Vse se je že pripravljajo na prihod papeža Janeza Pavla II. in nekaj sto tisoč romarjev in takoj smo ugotovili, da se lahko zaradi tega zataknemo v Fatimi veliko dlje, kot bi si želeli. Prihajajoči pešci in avtomobili so že dali slutiti, kakšna nepopisna gneča bo nastala zvečer in naslednjega dne, ko bo pred baziliko maševal sveti oče.