Noben zakon ni povsem ustrezen in sčasoma se pokažejo njegove pomanjkljivosti. Moje stališče je, da si država športa ne sme podrejati, ampak mora pomagati tistim njegovim segmentom, ki predstavljajo javno dobro. Če se ta zakon izvaja pametno in mislim, da se lahko, si država ne podreja športnih organizacij. Vloga države se v medijih mnogokrat prepotencira. Država je pravzaprav manjšinski financer in ima manjšinski vpliv na šport v Sloveniji. V zadnjih desetih letih so športne organizacije dokazale, da imajo dobro motivacijsko klimo. Ne vem, če je bil še kdaj tak napredek športa, kot je bil v zadnjih desetih letih, ko naj bi država dušila šport. Za to so najbolj zaslužne športne organizacije in društveno civilna športna sfera. To kaže vrhunski šport, kjer je že pravi fenomen, kakšne uspehe dosegamo. Na področju športne rekreacije je v zadnjih dveh letih sicer opaziti rahlo povečanje športno neaktivnih, je pa zato organizirano športno dejavnih vedno več. To zopet kaže na dobro motivacijsko klimo športnih organizacij. Zato sem prepričan, da odnos med državo in športom le ni tako slab, kajti če bi bil, rezultatov, kakršne dosegamo, ne bi bilo. Mislim, da je šport v Sloveniji v zadnjih desetih letih zgodba o uspehu. In skozi rezultate se ocenjuje sistem. Jasno je, da ni vse najboljše, in tudi v zakonu o športu se je pokazalo, da so posamezne stvari nedorečene, zato jih je treba doreči s podzakonskimi akti, ki športa naj ne bi zavirali, temveč bi ga morali spodbujati.