Druga stvar, ki me je absolutno fascinirala od trenutka, ko mi je prišla na uho, so bili skvoti. Koncept jemanja, kar človeku pritiče, mi nikakor ni bil tuj in pravica do dostojnega bivališča je bila gotovo prva na listi življenjskih komoditet, ki bi morale biti zastonj. Da je udejanjanje te pravice lahko tako masoven fenomen, pa nisem pričakoval. Zahodni Berlin je bil napol prazen, zaradi navzkrižnih post-naci interesov. Le kdo bi želel vzgajati svoje otroke na razdrapanem, večno mračnem otočku, opasanem z Zidom in minskimi polji. Ostali so nekateri svinjsko bogati, zaradi svojih tovarn, revni proleti in tisti (teh je bilo največ in še so prihajali), ki jim je ravno ta otoček ustrezal. Stanovanja so bila dokaj poceni, ampak ljudje so konsekventno rekli zastonj in zasedli cele ulice, ki so jih lastniki držali prazne, saj bi sicer cene še bolj padle. Na vrhuncu gibanja je bilo zasedenih preko stopetdeset hiš in te so v Berlinu pet-, šestnadstropne stavbe, zgrajene okoli velikega dvorišča, ki mu vedno sledi drugo, če ne celo tretje dvorišče. Skvoterjev je bilo za srednje veliko slovensko mesto, srboriti pa so bili kot od šnopca nakurjeni Pohorci. In to na suho. Ko se je policija spravila delati red, jih je orenk dobila po pički. Pragmatični politiki so kontrirali z ultra ugodnimi shemami za odkup, ki so jih podmazali s programi zaposlovanja samorenovatorskih skvoterjev prek javnih del in z nepovratnimi sredstvi za obnovo dotrajanih hiš. Nekateri skvoti so kompromise dosledno zavračali, drugi so jih sprejeli. Tu je bil Klee doma. Njegov kolektiv je na plenumu sklenil, da gre v odkup in mu zaupal štirideset tisoč mark gotovine, kolikor je znašal prvi obrok. In Klee je ta špeh od denarja na tistih petstotih metrih, kolikor ga je delilo od banke, uspel izgubiti. Če bi so to zgodilo komurkoli drugemu na tem planetu, bi šlo nedvomno za krajo, ampak Klee res ni bil tak. Zajebano. Nič čudnega, da je bil glede tega ekstra molčeč, tudi sicer namreč ni bil ravno zgovoren. V glavnem, bolj od te štorije s cegli me je zanimalo, kaj se v njihovem zavetju dogaja. Če eliminiraš en steber sistema so jasno spet vse karte na mizi. Naj se tukaj malo ponorčujem iz naših mrkih neokon prostotržnikov - njihovo logiko je možno in bolj smiselno aplicirati na ljudi: če se tržišče, ups, družba popolnoma deregulira in sprosti, se ukinejo davki, takse, dajatve, obveznosti, dolžnosti in ostala mehka solata, bo družba že sama poskrbela, da se vse uredi v dobrobit vseh ljudi. Edino mrki prostotržnik bo mogoče malo bolj mrko gledal. V skvotih se je kuhala svetovna zarota, razglašen je bil boj obstoječemu sistemu. Tem je bilo na pretek: vsesplošni globalizacijski grabež, genocid nad okoljem, nadaljevanje kolonializma z drugimi sredstvi, atomska tekma, zatiranje manjšin, žensk in drugače mislečih, kraja zemlje in vobči izraelski teror v Palestini, trgovina z orožjem in z njo povezani nenehni vojni konflikti, nategovanje ljudi z vero, mamili in mržnjo, itd., etc., mislim, svet je bil in je resno v kurcu. Brez pomislekov sem se ob prvi priložnosti vključil v eno od avtonomnih celic gibanja. Neumorno smo premlevali transnacionalno solidarnost, a začuda sem bil - kljub obilici potencialnih meni podobnih - edini tujec v skupini, pa še mene so stalno popravljali, kar mi je v bistvu odgovarjalo, saj sem tako simultano vežbal visokooktansko tujejezično konverzacijo. Bilo je to uka polno obdobje, v katerem sem skorajda diplomiral iz politične korektnosti in strpnosti do drugače mislečih in nasploh drugačnih. Naučil sem se, da se določenih izrazov in sopomenk ne uporablja. Peder je bil naprimer adijo, postal je homoseksualec, oziroma gej ali schwul. To je cenzura, sem zelenec začivkal, a so me pametnejši takoj podučili, da je argument neveljaven, ker govorim s pozicije moči, uporabljaje postkolonialno sintakso. V avtonomni celici je bilo kar nekaj deklet in pravzaprav so mi bile vse jako všeč, tako neodvisne, samostojne in suverene, ampak bog ne daj, da bi katero osvajal. Privatno in javno sta bila ločena in ju nikakor ni kazalo mešati. Nasploh je bilo spolno vzdušje dokaj zapeto in potem se mi je nekega dne, ko sem se lajšal v pisoar, zlagoma prikradel v zavest s flomastrom izpisan grafit 50 gramov svinjine. S klicajem! Pogledal sem navzdol: za dekagram ali dva bi dal roko v ogenj, v neeregiranem stanju seveda, nezaslišano, to je škandal, dobesedno Affentat na Džonija - čudež prirode, ki se je vedno in povsod zavzemal, da bi bilo zatiranim ženskam bolje na svetu. Torej 50 gramov svinjine, in to čisto možno izpod roke katere izmed mojih sobork, ki imajo polna usta napredka, za osemenjevalca pa si praviloma vedno izvolijo kak svinjski zrezek od holcerja, ki bi še v naših, patriarhalno zarukanih krajih, vzbujal vsesplošen posmeh. Poslej sem venomer pazljivo izbiral besede, v izogib spodrsljaju, ki bi imel za posledico neskončne sestanke, plenume in razčiščevanja, a v teminah srca sem bil predestiniran petokolonaš. Kot tujec, ki ne obvlada jezik, sem si vseeno lahko privoščil kako šovinistično eskapado in s tem počasi, a vztrajno kopičil seks kapital. Majkumu sem ga dolgo kopičil. Bil sem tudi pod precejšnjim, čisto osebnim pritiskom, saj je bila moja dejavnost bolj ne kot legalna in enako je veljalo za mojo prisotnost v Berlinu. Če bi me kjerkoli legitimirali, bi me poslali s prvim letalom domov. Pa še nikomur nisem mogel tega povedati. Avtonomna celica bi me zaradi potencialnega rizika nedvomno izobčila. Sem pač bolj pazil, bil zmeraj buden in oster, še posebej na demonstracijah, ki so me živalsko privlačile. Tisti občutek zbite skupine, ki točno ve, kaj hoče in to povečini tudi doseže. Demonstracije so se v grobem delile na akcije in manifestacije. Namen prvih je bil z direktnim udarcem sabotirati sistem, slednjih pa pokazati slogo in združeno moč tistim tam zgoraj. Hoch-die internationa-le Soli-dari-tät, smo vpili v zboru in s pestmi žugali bogu v nebesih, ko sem prvič zagledal Juto. Čvrsto in odločno je korakala, a bilo je očitno, da pod površjem tli morje subtilnosti. Mahaj Bajrami, mahaj, sem se spodbujal, sicer te bo težko opazila in bil do konca zagret kot kak pionir-štreber. Z bornim uspehom. Tri tedne predanega družbeno-političnega udejstvovanja je bilo potrebnih, preden se mi je ponudila možnost popravnega izpita. Bil je Hoffest - zelo priljubljen tip fešte na prej omenjenih dvoriščih, ki bi se ga dalo prevesti tudi kot dvorna zabava. Tu se torej skriva tisti kanček ironije, ki je v Berlinu redka dobrina. Kot kuža, ki najde domov, sem naenkrat sedel ob njej, ob tabornem ognju, pogovor je stekel in ko mi je potem enkrat položila roko na koleno, da podkrepi stavek, me ni prestrelilo, temveč je skozme stekel zlat tok, kot bi si polnilec za akumulatorje priklopil na ledvice, samo boljše. Takih potez nisem bil vajen, sem mislil, da je s tem zadeva dogovorjena, ampak ne, še kak mesec sem se moral intenzivno smukati okrog nje, preden je privolila v prvi poljub. Zunanjosti ne bom opisoval - standard: visoka, vitka in spet enkrat blond. Potiho sem ji zaradi nekoliko izbočene spodnje ustnice dodelil nadimek Račka. Juta ni bila ne vem kako nadkrasna - vibra je bila tista, ki je naredila svoje. Imela je pestro otroštvo, o katerem, če odmislim nekaj anekdot, ni veliko povedala, niso pa je zlorabljali. Ko je bila majhna, jo je nosila luna. Neke noči jo je tako zbudil mamin krik, stala je nad njeno posteljo z visoko dvignjenim king-sajz kuhinjskim nožem v roki. V srednji šoli se je pridružila neki fundamentalistični evangeličanski sekti. Čez poletje so imeli na gradu v Hessnu purgatorij v naravi ali kaj, Juta pa je sklenila narediti samomor. Sredi noči se je na strehi graščine temeljito poslavljala od vseh in vsega na svetu in ko je bila nared za skok, ravno v tistem trenutku, jo je od zadaj zgrabila močna roka njenega dušebrižnika. Ta je moral biti tudi psiho, da je toliko časa čakal. Kaj če bi prekasno odreagiral, bi šel tudi on v pekel? Religija je Juto nato zlagoma minila. Ko sem jo srečal, je bila prosto misleča in prosto živeča absolventka krajinske arhitekture na poti v diplomo. Jebenti, se ti bo dvignilo akademsko povprečje, sem pomislil, če se spečaš, a sem frivolnost kaj hitro opustil. Če se ne motim, sem se zaljubil. V njeno uravnovešeno in mirno distanco do sebe, boga in sveta. Tudi ko je bila jezna, je delovala prijazno. Zame bi lahko trdili obratno. Pozdravil sem jo kot neke vrste odrešiteljico, nasprotja se privlačijo. Preučevala je urbano krajino, jaz pa tisto, kar se v njej dogaja. Srce je utripalo, glava je tehtala, zdelo se je, da se vse ujema. Najina seksualnost sicer ni bila ekscesno vrhunska, bila pa je čisto okej. Po nekaj mesecih sva ugotovila, da bi kar skupaj živela. Za tiste čase in okolje dokaj konzervativna odločitev. Iz Kleejeve hiše strahov sem se preselil v Jutino garsonjero, tik ob Zidu, na drugem dvorišču hiše, v kateri so složno živeli sami Turki in Kurdi, vedno pijani hišnik in neka družinica z ezoteričnimi nagnjenji. Negovala sva kulturo dolgih jutranjih, se pravi popoldanskih sprehodov in obilnih zajtrkov, ki so bili v Berlinu tradicija. Kavarne so tekmovale z inovativno ponudbo, a šampion je bila nedvomno kavarna Bierhimmel z zajtrkom Eksistencialist: črna kava, kozarec vode, ena žitanka brez filtra in aspirin. Življenje v Berlinu je bilo dobro. Motil je edino moj inkognito status, in to v mestu z eno najvišjih koncentracij policajev na svetu. Juta me je kljub odporu poslala k odvetniku. Ta je napisal nekaj pisemc v smislu subjekt dela na tem, da se poboljša, dosedanji rezultati ne dopuščajo dvoma, da mu bo to uspelo in glej ga hudimana, že čez kak mesec sem bil dejansko oproščen prepovedi vstopa v državo. Prvič, da mi je pravni sistem nastavil prijaznejše lice! Jahaje na valu uspeha, sva se potem, ko sem v domovini uredil formalitete, z Juto kar poročila. Bil je to zabeležbe vreden preformans. Pred matičarjem smo se znašli štirje: mladoporočenca in priči. Ralf je bil gej in je držal štango Juti, Silvija je bila lezbijka, podvrsta dyke in je meni pomagala. Matičar je bil evidentno takisto gej. V brezhibni obleki z viola kravato je resnobno zastavil s tekstom, levo in desno od njega vaze z gigantskimi plastičnimi ciklamami, za njim pa na ogromni slikarji pruski vojaki, ki z bajoneti nabadajo neke upornike ali kaj. Bíli smo boj, da bi zadevo nekako zvozili v mejah spodobnosti, ampak potem je Ralfu ušel tenek, navidezno nepomemben zvok in ceremonija se je zaključila nekako takole: s tem vajuhu razhahalašam zaha mohohoža in že-heheno, laho-ho-hko se poholjuhuhubihitahaha. Pa naj kdo reče, da Nemci nimajo smisla za šalo. Matičarja smo hoteli kar s sabo vzeti, a je imel žal še heheno strahanko. Ker so bile noge mehke, smo se ga kar v najbližji gostilni, ki je bila izdatno okrašena z gigantskimi plastičnimi ciklamami, ulili s Sektom. Tradicijo je treba spoštovati. Medtem ko je bila družinska situacija idilična, je bilo s situacijo v svetu drugače. Ni se še dobro polegel prah zaradi Olofa Palmeja, ki je bil ubit na poti iz kina, ko je v Schönebergu razneslo disko La Belle, trije mrtvi, dvesto ranjenih, nakar so Američani v operaciji El Dorado zbombardirali Tripoli in ubili vsaj sto ljudi in bili potem blazno začudeni, ko se jim je zgodil Lockerbie. Da ne pozabim, pred La Belle so v zalivu Sirta raketirali libijsko ladjo in ubili petintrideset mornarjev in kmalu zatem, po skoraj štirih desetletjih zavlačevanja, le pristopili k podpisu mednarodne pogodbe, ki genocid nedvoumno kvalificira za zločin. Še vedno smo se razburjali nad zlikovci politikanti, ki ustvarjajo mir zase tako, da ustvarjajo vojno za druge, ko je razfukalo Černobil, nakar je še zapihalo iz vzhoda. Matere z otroci so divjale v kritje, jaz pa sem naenkrat vzljubil špansko sadje in zelenjavo, se izogibal vsemu, kar je vsaj približno prihajalo iz uralske smeri in zaščitniško držal roko nad jajci... Edina dobra novica je bila, da se je eks-naci Waldheim le naveličal generalnega sekretarstva v Združenih Narodih in se vrnil v naročje matere Avstrije, kjer je bil promptno izvoljen za predsednika. Glej pa se uč, Janez. Okej, pa Ferdinand in Imelda Marcos sta jo podurhala s Filipinov in dobila azil kje drugje kot v ZDA. Poleg tega, da so pod mizo prodajali orožje Iranu in z izkupičkom financirali teroristično paravojsko, ki naj bi zrušila ljudsko oblast v Nikaragvi, so Američani pod mottom, če lahko Rusi, bomo seveda še mi, poslali v svet tovornjačo Khian Sea s 14.000 tonami visokotoksičnih odpadkov na krovu. Posadka je šestnajst mesecev tavala po morjih sveta, saj ji nihče ni dovolil pristati. Mogoče je šlo samo za prefinjeno raziskavo javnega mnenja. Jebenti svet. Demonstracije so bile pogoste in številčne. Mestna oblast je uvozila specialce z Bavarske, ki so bili na tekočem z vsako holivudsko novotarijo in bili temu primerno opremljeni in zli. Posledica je bila, da se je temperatura na obeh straneh opazno povišala. Abstruzne zloženke kot so Sondereinsatzkommando, Demonstrationsteilnehmer, Aufmerksamheitsrate, Ermittlungsausschuss in Volkszählunsboykottbüro, so mi mršile čutila in lomile jezik. Zajebana je ta nemščina. Čez zimo, ki sva jo z Juto harmonično preživela na jugu Španije, se je zadeva po naravni poti skulirala, a naslednjo pomlad je bil spet ogenj v strehi. Prišel prvi maj 1987. Vse skupaj se je začelo nadvse miroljubno, lep sončen dan, tradicionalna poulična zabava v počastitev dela prostega praznika dela. Pod površjem je tlela napetost, saj so ga kapsi zadnje dni precej biksali in tako se je zgodilo, da je skupina športno navdahnjenih avtonomov na robu zabave prevrnila kiblo kapsom pred očmi. Ti so odreagirali s pendreki, vodnimi topovi in s salvo solzilca naravnost v sredo nič hudega sluteče množice, med štante z berlinskimi buletami, frankfurtskimi klobasicami, kebabi, girosi, falafli in bureki. Otroci so vreščali, babice so omedlevale, vsi smo pa kihali in jokali. Odgovor je bil presenetljiv in silovit - policaje je zasula toča granitnih kock. Od takrat pa vse do danes se prvi maj v Kreuzbergu imenuje Steinparadies - kamniti paradajz. Enote nereda so odtulile po okrepitve, medtem pa se je četrt spremenila v utrdbo. Povsod so bile barikade iz prevrnjenih maric, avtomobilov, kontejnerjev, gradbene mehanizacije in telefonskih govorilnic. Alternativni radio 100 je bil zaradi prenosa v živo tisto noč najbolj poslušana radio postaja. Prišle so množice od drugod in gasilci. Ti so izgubili vozila, ki so kljub vodi v trebuhu končala v plamenih. Tako kot banke, zavarovalnice, uradi in ekspoziture velikih trgovskih verig. Do treh zjutraj je bilo razbito in polomljeno vse, kar je dišalo po državi in kapitalu. Do golega izpraznjena veleblagovnica Bolle je bila v plamenih in se je proti jutru sesula vase. Celo nadzemeljska železnica je bila fuč. Red, ki se nam včasih dozdeva kot od boga dan, je pet ur počival na stranskem tiru. Tržišče je bilo popolnoma deregulirano in družba tudi. Edino alternativna infrastuktura in ljudomile trgovine so jo odnesle brez prask. Naj se mi ne šteje v zlo, bil sem navdušen nad tako dovzetnostjo za samoupravljanje.