Vilibald je bil direktor in lastnik uspešne odvetniške pisarne. Hodil je po robu in neštetokrat mu je grozilo,da pade v brezno. Vedno ga je rešil denar, veliko denarja, ki mu pravzaprav ni pomenil nič. On si je želel moč. Hotel je upravljati z ljudmi in odločati o njihovi usodi. Možganski center za ta namen se mu je nenormalno razvijal in posledično pritiskal na center za občutke. Hotel je , pa ni mogel. Zato je ponoči trpel in se zjutraj še bolj krvoločen zbudil. Rešitev je iskal v mlaši spremljevalki in končno jo je našel. Na kaj je padla, še danes ne ve. Mu je pa narasel ugled v družbeni smetani, katero je branil in bogatil. Da ,bogatil jih je s svojimi zvezami na sodišču. Pri tem pa si je zadržal kraljevsko apanažo, ki mu je po lastnem prepričanju pripadala. Saj je bil kralj, kralj s kraljično, ki so mu jo stari hropci zavidali. Mlado dekle je sprva sanjarilo o sreči in ko te ni bilo se je ozrla naokrog. Denar jo ni zanimal. Zanimalo jo je športno izklesano telo in prazna glava. Ne brez možgan, ampak prazna problemov, ki izhajajo iz grabežljivosti in želje po nadvladi. Našla ga je, lovskega čuvaja v državnih gozdovih. Plača in terensko vozilo s polnim rezervarjem sta mu bila več kot je potreboval. Znal se je pogovarjati z živalmi in znal jih je pritegniti s svojo poštenostjo in prisrčnostjo. Ko jo je opazil, mlado bogatašinjo, je takoj začutil da ji nekaj manjka. roko s katero mu je segla v pozdrav je imela hladno. Njemu je bil to znak, da jo mora in da jo lahko reši iz krempljev hropca in napačnega življenja. Njegov trud ni bil zaman in še danes srečno živita v odmaknjeni gozdni hiši. Okoli pa skačejo otroci, ki so srečni predvsem zaradi časa, ki jima ga namenjata. Da, ona je sodobna gospa Katerli.......