V Mostičju se je resda že ustavila predhodnica Konzuma, ovohala po fritezi vonjajoči zrak, spila šilce v grappi namočenih borovnic in se zanašajoč na občutek odrekla preverbi dobro obiskane restavracije tik ob cesti, ki vodi v Buzet. Potem pa so do ušes čelništva Konzuma doprla zanimiva priporočila, najmočnejše, ki je govorilo o mladicah postrvi, pa je premagalo z izkušnjami podkrepljeno intuicijo. V Mostičju so resda vzor poslovnosti in tako za resne kot naključne jedce podaljšajo kratki nedeljski delovni čas, sicer pa se nam je kar kmalu začelo svitati, kam nam kažejo razgledi. Seveda nas, vedno upajoče na najboljše, ni prepričal že pogrinjek, popečeni kruhek s pikantnim (nacho? čardaš?) topljenim sirom, niti nas nista dokončno razočarala z limono prekisana hobotnična solata ali slanost iz prekajene, uvožene tune narejenega carpaccia. Ampak potem so se začele razmere zaostrovati, še najbolj zaradi obupno slane juhe s škampovimi repki in juhe iz bučk in druge zelenjave, iz katere je zavelo po začinki. Ena izmed redkih svetlih točk restavracije ostajajo resda industrijski fuži s sladkimi postrvjimi mladicami, ki si jih lahko, seveda brez glav, omisliš tudi v ocvrti različici, zato pa kozicam, ki jih v Mostičju na žaru bratijo z jurčki, manjkajo oklepi in je okus tartufov z mehkobnimi njoki obsojen na hitro izginotje. Če iz naštetega tudi laikom ni jasno, da v Mostičju kraljujejo stroji za zmrzovanje in hitro obdelavo jedi, bi si morda premislili, ko bi si zaman hoteli ogledati tisti dan ponujene ribe in izvedeli, da je tudi morska žaba ostala brez glave. Listu v pečici se »po dalmatinskem receptu« ne pritakne več od enega predhodno kuhanega krompirja, zato pa dovolj ribje omake, ki presoli tudi na žaru pečene postrvi, tako da jo je še najbolje, v dobri meri zaradi zanimivih špinačnih žličnikov, odnesel imetnik dokaj sočnega kunca na način hiše. Posebej naj omenimo, da Ilovarjevi ne pomnijo podobno vlaknastega, greha tako malo vrednega biftka in so uspešno potlačili spomin na umetne polivke, s katerimi v Mostičju krasijo nevznemirljive (crostata) do katastrofalne (umetno aromatizirana panna cotta) sladice. Smo naleteli na šolski primer gluhosti za večino zahtev, niti ne sodobne, temveč količkaj zdrave in okusne kulinarike? Pa ravno, ko smo mislili, da se nam na Obali ne more primeriti nič hujšega od Ribiča.