Na Špacapana, ki se je med enim in drugim obiskom Konzumovih jedcev uspešno prebijal v medijih in obveljal za vrhunsko oštarijo, je ata Ilovarja spomnila vest o otvoritvi turistične kmetije in mnogo prezačinjeni teranov liker, ki se je skupaj z lepo grenkasto rutico znašel v Mladininem hladnem bifeju. Pa turistična kmetija, kar se tiče požeruštva, pomeni le, da imajo zgoraj sobe, v kleti vino in tamladega Špacapana, ki tam peče pizze in kuha pašto, in da je nekdaj domačna kraška oštarija postala fina restavracija, še eno čudo notranje arhitekture. In ponudba? Malo počakajte, vsaj toliko, kolikor traja, da se pri Špacapanu na mizi znajde poln kozarec. Ali, kasneje, iz popečenega in z olivnim oljem zabeljenega kruha ter fižolove solate sestavljeni pogrinjek, ki naj obloži sluznico in preventivno napolni želodec. Čeravno je Ilovarjev trio po tovrstni uverturi pričakoval po načelu veliki krožniki majhni odmerki ustrojene normative finih oštarij, se je Špacapan kmalu izkazal z velikodušnostjo, predvsem glede bolj mastne kot okusne klobase in manj glede krasnega mladega pršuta, ki ga zorijo sami in ga šefinja Ada na roko, strokovno reže pred šankom. V isto, tradiciji verno kategorijo sodi tudi Špacapanova jota in zdrobov žličnik v nekam tanki goveji juhi, medtem pa bi dimljeno postrv, ki je tako neuvidevno kričala iz cvetačne juhe, najraje imeli za eksperiment. In kaj, kakšni postopki so doleteli špinačne žepke iz krompirjevega testa, da so se sprijeli v poc, mar na Krasu ni krompirja, da bi se čutil iz njokov s teranovo omako, prekvalificiranim točem, in v kuhinji nosu, ki bi ugotovil, da pergamentno testo, s katerim podlagajo sicer zelo okusno ješprenovo rižoto z račko, zaudarja po žaltavem? Čeravno je trio, ki je med procedurami opazoval Italijane, kako secirajo krače, ostal brez svoje svinjske ali telečje bremze, menil, da s Tiliinim cabernet sauvignonom in z naročenimi glavnimi jedmi težko udari povsem mimo, pa so jagenjčkova trdota, žagovinasta sestava košute, ki ne reši še taka »divjačinska omaka« in prepečenost dvonadstropnega žrebičkovega biftka razodevali, da so v Špacapanu glede ohranjanja sočnosti pečenk, pa tudi glede mesoznanstva vobče daleč za primorskimi stadardi. Na srečo isto ne velja tudi za sladice, kremasti domači sladoled, mandljevo strjenko in čokoladno rezino, s katerimi vrh želodca se je veliko laže voziti po avtocesti. So se Špacapanovi raztrgali na preveč koncev in pozabili na osnove? Mimogrede bi moralo razpoloženje natakarskega in v tem primeru tudi vodstvenega telesa od začetka do konca obeda ostati na isti ravni, ali pa naj se ogreva sosledno s tempom in količino naročil?