Najprej smo napravili častni krog po obronkih Brkinov in se neznanokako vrnili v Divačo, kar je dokazalo domnevo, da tudi za najdbo Rodika, ki je sicer le streljaj od magistrale, ni dovolj obisk pred letom dni, temveč skrbno načrtovanje. Mar ne bo ura zamude za ob osmih napovedanim prihodom, čeprav v nedeljo, le preveč in bomo v krajih, kjer se ljudje ne vdajajo grehu ponočevanja, ostali praznega golta? Pa so bile skrbi in tesnoba v požiralniku povsem odveč. Po preverjanju registracij na pred gostilno parkiranih avtomobilih - zanesljivemu znaku kakovosti primorskih oštarij - in tudi s pogledom v notranjost podkrepljenemu dognanju, da se tu krepča italijanski požeruški podmladek, smo zasedli mizo v kadilcem namenjenemu, konec koncev prijetnejšemu, kuhinji bližjemu delu gostilne. In se, jasno, lotili dela. Menda je po tolikšnem tečnarjenju že jasno, da je omizje Konzuma težak gost, ki se obregne ob vsako figo. A nam je tokrat zaprlo sapo. Nič nismo marali, da je žganje prispelo na mizo v kozarcu za whiskey, da so bili prtički iz papirja in ne platna, da je pršut tenko narezal stroj in ne vešča roka, da so bili špinačni štruklji za vegetarijanko sprva obliti s pečenkino omako. Zato, ker je kot po čudežu vse kar pokalo od zdravja. Tako njoki z jelenovim golažem kot prej omenjeni, bogato nadevani štruklji in pasticcio, ob katerem je sodelavca popadla sveta jeza nad neko ljubljansko oštarijo; da malvazije, ki nas je do konca večerje odvrnila od refoška, sploh ne omenjamo. Močna kostna juha z rezanci je le dopolnila začetni vtis, pravo ganotje pa je povzročila nebeško sočna telečja krača, praženi krompir ter verzote, s krompirjem in ocvirki pretlačeni ohrovt, ki sem ga zadnjič videl v domačem loncu, takrat še z imenom smokavc. Ni treba posebej govoriti, da je Mahorčičeva pečenica, ki da naju je s fotografom spomnila na štant iz otroških let, posekala večino s poprom oskrunjenih vrstnic ter da radiču ter motovilcu s krompirjem ni manjkala niti kapljica zabele in niti ščepec soli. Mahorčiču, ki je zelo blizu pojma domače (primorske) gostilne, smo zaradi naštetega oprostili tudi nevznemirljivo dušeno repo in celo zastaran jabolčni zavitek in orehovo potico. Hura! Le da nista notranja oprema prizidka in limonin sorbet znamenji kake korenitejše, "sodobnemu" guštu prilagojene prenove plemenitega izročila. Začne se s carpacciom, potem pa ...