Na enem od prednovoletnih protokolarnih pijančevanj so naši sledniki izvohali hudo dobre salame in pršut, vse sledi pa so vodile v kraško vas Lokev, k Gombaču, kjer je davno, ko so bile še redkost, mlatil voljne telečje krače naš črnogorski ataše. Vsak izgovor za križarjenje po Krasu je pri Ilovarjevih sprejet z dosti večjim navdušenjem od raziskovanja severnih obzorij, tako da pomislekov ni bilo na pretek. Kljub čvrsti volji pa se je čas odhoda, kakor večkrat nanese, premaknil v pozno nedeljsko popoldne in je vodstvo močno skrbelo, kaj se ob tej uri godi s tolikanj zaželenimi, v mislih že plastično predstavljenimi in oblizanimi kračami: so mar razpadle v polento, potočile zadnjo srago in so le še za v iverko, jih je zažgalo kot v krematoriju? Vse bojazni so bile odveč. Gombač je namreč oštarija, ki v prijetnem kotičku za šankom premore le sedmero miz, za katerimi je v nedeljo zvečer sedelo pet italijanskih in ena mimonacionalna družba, torej Konzumov kvintet. Oris položaja Vam verjetno ne bo povedal, kako slasten pršut in omamen šalam, kako pikantne vložene melancane smo nabadali, medtem ko smo srkali dovolj lahen chardonnay. Ali, kako smo uživali v dobro pogreti in kompaktni joti, iz palačink in kuhanega pršuta zvitih »kanelonih«, njokih s prvovrstnim ragujem ter zdravi domači klobasi. Utegne pa priložiti odgovor na vprašanje, od kje jemlje ob tako pozni uri kondicijo telečja krača, mehka srnjakova pečenka, zajček in janjček. Gombač je natanko takšen, kakršno je njegovo (pretežno upokojeno) italijansko občinstvo: domačna oštarija stare šole, stopnjo nad ponudbo okoliških turističnih kmetij, kjer ti računajo vsak kos kruha ali limone posebej, kjer priložijo silovitim špinačnim štrukljem kifeljce, iz testa za njoke narejene ocvrtke (brez primerjave s »kroketi«), kjer imajo na sporedu celo cikorijo in so se novim časom priklonili edinole z več kot korektno izvedenim sorbettom in tiramisujem - brizg umetne smetane, kruh iz trgovine, medla goveja juha gor ali dol. »Quanto costa klobasa?« Ma ljubi te nona.