Dva svetovljana, turistična vodnika, ki sta se po letih potovanj odločila ustaliti, sta tudi doma hotela jesti dobrote, ki sta jih okusila na različnih koncih sveta. Ker jima je zmanjkovalo časa, da bi po službi doma še kuhala, sta raje odprla restavracijo; imenuje se Okarina, stoji na Bledu, v njej pa ponujajo zdravo tradicionalno hrano iz različnih dežel sveta, s poudarkom na zelenjavnih jedeh. Ima znak Maison de qualite, Ordre de Saint Fortunat. »Od vsega začetka je bila naša usmeritev zdrava prehrana,« pravi Leon Ličof. »S tako usmeritvijo sva pričakovala tudi dober komercialni učinek, ker sva drugje po svetu videla, da turisti na potovanju zaradi boljšega počutja radi jedo lahko hrano. Vendar pa je bila restavracija s tako ponudbo hrane pred nekaj leti pri nas še precejšnja novost, zato smo se morali na začetku prilagoditi zahtevam tržišča s tem, da smo na jedilniku imeli več mesnih jedi. Iz leta v leto pa naši gostje vse bolj postajajo jedci zelenjave, tako da sedaj zelenjava predstavlja že več kot 70 odstotkov hrane, ki jo pri nas prodamo.« Kuharja iz Indije »Sprva smo imeli probleme s kuharji,« je povedal Borut Šraj. »Kuhar, ki je mesojedec, namreč nima pravega odnosa do zelenjave, zanj je le priloga, barva k mesu. Naših kuharjev, ki so bili sicer dobri kuharji, specialisti, zlepa nismo mogli odvaditi zalivati zelenjavo z govejo juho. »Ja, malo okusa pa mora imeti,« so se upirali. Ko smo ugotovili, da je večina takega mnenja, smo ta problem rešili tako, da smo iz Indije pripeljali dva kuharja, vešča priprave tradicionalnih zelenjavnih jedi, ki so tam na jedilnikih že tisočletja. V Indiji je povsem običajno, da ima vsak drugi človek drugačen način prehranjevanja, zato imajo tudi kuharji širše znanje. Tam so ljudje, ki ne jedo jajc in mlečnih izdelkov, frutarijanci, ki se prehranjujejo samo s sadjem, mesojedci, ki ne uživajo govedine, muslimani, ki ne jedo svinjine... Lahko bi rekel, da smo v slovenski kuharski prostor vnesli veliko novih prijemov. Priprava zelenjave je vsaj tako zahtevna kot priprava mesa. Pripravljati jo je treba z veliko mero občutka in fantazije. Za vsako posamezno vrsto je treba vzeti primeren čas kuhanja, kar pa zahteva precejšnjo mero virtuoznosti. Prava skrivnost pri pripravi zelenjave pa so začimbe.« Stvar fantazije Na jedilnem listu Okarine boste našli prek 70 različnih jedi. V solatnem baru je vsak dan na voljo od 30 do 40 različnih solat, njihove bolj »vzhodne« zelenjavne plošče sestavlja pet do šest različnih jedi, vsake po nekaj žlic dobite na krožnik, na voljo pa so tudi bolj običajne dobrote, kot so sojini zrezki, špinačne palačinke, od mesa pa imajo teletino (tisto, ki zraste na gorenjskih planinah), purana, srno in ribe, nimajo pa svinjskega mesa. K celotni podobi restavracije seveda sodijo tudi gostje, ki se jih v Okarini vsekakor ne sramujejo. Uspešni gospodarstveniki, politiki, filmski igralci in ostale eminence svetovnega formata so njihovi redni gostje. Za njihovimi mizami je že sedel najbogatejši človek na svetu Adnan Kashogi, pa Henry Fonda, Nastasja Kinski in še marsikdo. »Kultura prehranjevanja se zelo hitro spreminja,« meni Borut Šraj. »Vsa pravila, razen klasičnih gostinskih uzanc, postajajo za gostince povsem brezpredmetna, vse je postalo stvar fantazije in pozitivnega pristopa k fenomenu, ki se imenuje prehranjevanje. Na žalost pa moram reči, da imamo Slovenci na splošno precej slabo gastronomsko kulturo. Dogaja se nam, da ljudje negodujejo, ker naročenega ne dobijo v petih minutah na mizo; nekateri gostje enostavno ne razumejo, kako deluje kvalitetna la carte restavracija, da se njihov krožnik začne pripravljati od začetka. Zadnji dve leti smo poskušali popestriti gostinsko ponudbo na novoletnem sejmu v Ljubljani, in sicer s stojnico, kjer je bilo moč dobiti majhne prigrizke, ki se jih da pojesti mimogrede. Ponujali smo francosko čebulno juho, juho iz leče, sendviče z zanimivimi siri in kalčki, ocvrtke iz čičerikine moke in podobno. Mogoče nismo izbrali pravega letnega časa, ker so mimoidoči kar naprej spraševali, ali imamo kranjske klobase.« Etno glasba in druge preproste stvari Gostinstvo pa ni edina dejavnost podjetja Okarina. Pred tremi leti so prvič organizirali Okarina etno festival, ki se je dogajal ravno v času po vojni in zato ni bil množično obiskan. »Vendarle pa se nam je ideja zdela dobra, tradicionalna glasba se dobro ujema s konceptom restavracije, zato smo naslednje leto nadaljevali,« pravi Borut Šraj. Ta drugi festival je bil že bolje obiskan in bolj medijsko odmeven, po letošnjih izkušnjah, ko smo organizirali 16 koncertov po celi Sloveniji, pa bi lahko rekli, da se je stvar prijela. Naše ideje pa segajo širše od samega glasbenega festivala; pojem etno ne obsega samo glasbe. Lahko bi organizirali delavnice na različne teme, muzikanti z različnih koncev sveta bi lahko učili eden drugega in seveda tudi obiskovalce, učili bi se pripravljanja različnih narodnih jedi, plesov ... preprostih stvari, ki bi popestrile turistično ponudbo Bleda.« Tretja dejavnost podjetja pa je grosistična prodaja in uvoz kozmetičnih sredstev, ki so izdelana po starih receptih, uvažajo pa tudi nekatere vrste hrane in začimbe, ki jih potrebujejo za restavracijo. Od kozmetike omenimo olje iz tropskega sadeža amla, ki je najbogatejši vir vitamina C v naravi, različna eterična olja, kremne parfume, kano, zeliščno zobno pasto in potpourri - sušeno dišeče cvetje za odišavljanje zaprtih prostorov. Mogoče se boste vprašali, kako vse te dejavnosti gredo skupaj. Leon Ličof pravi, da se prav lepo ujemajo, ker so vse tri prvobitne. Hrana po starih receptih, etno glasba brez not in kozmetična sredstva, ki so jih prav tako že uporabljali pred davnimi časi.